Ne kličimo nesreče

Zelo dobrodošel je naslovni članek Boruta Mekine, ki tako kot v tem, večkrat postavlja stvari na pravo mesto. Preveč se je razpaslo objavljanje prispevkov po načelu »čim slabša novica tem boljša za medije«. Zmagovalec je tisti, ki zna določen dogodek naslikati čim bolj črno. Poleg tega je v človeški naravi, da človek gravitira k podobno mislečim. Bolj ko je neki medij »rumen« oziroma bolj kot je pod vplivom kapitala, bolj deluje po teh načelih. Denimo, nekateri novinarji stalno ponavljajo, kako usodna je socialna kapica za privabljanje in zadržanje strokovnjakov in s tem za bolj živahen gospodarski razvoj. Nikoli pa ne omenjajo, da je razvoj visoko kvalificiranih strokovnjakov praviloma mnogo bolj pomembno prijazno delovno vzdušje, možnost strokovnega razvoja, možnost udeležbe v dobičku ali v lastništvu podjetja, zlasti pa pomoč pri reševanju stanovanjskega problema.

Zapostavlja se resnično razumevanje informacij, ločitev pomembnih od nepomembnih, razlikovanje resnice in laži itd. Pri tem se pogosto gleda na avtoritete kot nosilce resnice, namesto, da bi gledali resnico kot edino avtoriteto. Neverjetno je, kako so nekateri zaljubljeni v svoje idole, čeprav je vsakemu razmišljajočemu človeku jasno, da ne predstavljajo niti približno tisto, kar si o njem predstavljajo. Za mene je samo en kriterij za spoštovanje in sicer, ali res vedno deluje v korist države ali ne. Tako mediji zvesto objavljajo izjave političnih veljakov, ne da bi se vprašali, kaj od tega, kar so povedali, je resnica in kaj ni. Kdo naj pa opozarja na neresnice, če ne mediji? Prevečkrat se spregleda, da mnenja, ki se ne opirajo na verodostojne podatke in na stroko z obravnavanega področja, nimajo nobene vrednosti. Politiki veliko govorijo o potrebi po sistemskih spremembah, za njimi to zvesto ponavljajo mediji. Spregledajo, da postopnost sprememb zagotavlja, da ni podajanja v neznano z »velikimi sistemskimi spremembami«. Zaradi postopnosti so spremembe lažje sprejemljive pri tistih, ki jih prizadevajo ter so hkrati običajno bolj učinkovitejše in trajnejše. Res pa je potrebno poznati končni clj.

Lokalni in interesi določenih skupin se običajno predstavljajo z velikim pompom. Ali mora res država rešiti vsak problem, ki nastane v družbi? Ali ima res vsak problem lokalnega pomena prednost pred interesom države? Zakaj se ne soočata redno oba, lokalni in državni interes? Smoter etike je opredeliti in uveljaviti javno dobro v dialogu. Ne samo to, treba bo tudi temeljito racionalizirati vse, kar danes financira država, če želimo imeti močno in zdravo družbeno nadgradnjo in seveda visoko tehnološko razvito gospodarstvo.