Komentar / Vlado Miheljak: Bachove iluzije

»Razlogi za sankcije Rusiji in tamkajšnjemu olimpijskemu komiteju (ROC) so zelo specifični. Rusija in ROC sta spodkopala bistvene dele olimpijske listine ... V tem trenutku si je težko predstavljati sankcije za Izrael.«

»Olimpijske vrednote, kot so solidarnost, enakost in človeško dostojanstvo za vse, so zato pomembnejše kot kdaj prej.«

Richard Bach je v knjižici Iluzije, prigode upornega mesije (1977), ki je nadaljevanje nekoč hipijevskega, sedaj njuejdževskega katekizma Jonathana Livingstona Galeba, razvijal misel, da se vse kolektivne iluzije praviloma na koncu iztečejo v moraste sanje, ki si jih ne želimo, a se jim ne moremo izmakniti. Še več, vse okrog nas je iluzija. In če je to res, kako potem ravnati? No, tudi delitev na realnost lastne pojave in iluzijo vsega onkraj nas je iluzorna. Ne nazadnje to vidimo tudi skozi analizo aktualnega in preteklega estetskega in moralnega okvirja olimpijskih iger. Leta 1992 so bile v Albertvillu v francoskih Alpah prve olimpijske igre po padcu »železne zavese«. Takrat so na otvoritveni ceremoniji brez refleksije in zadržkov prodajali iluzije novega sveta, novega reda, novega demokratičnega ustroja držav.