Besede namesto dejanj

Normalnim ljudem je nerazumljivo, zakaj je politika evropskih držav tako razumevajoča do politike sedanje izraelske vlade. Več kot proteste in zgražanje do sedaj niso premogli. Kljub tem protestom mnogih držav in mednarodnih organizacij sedanja izraelska politika vedno bolj neusmiljeno obravnava Palestince tako v Gazi kot na Zahodnem bregu. Poleg genocidnih dejanj si na veliko prisvaja palestinsko zemljo na Zahodnem bregu in objavlja načrte glede Gaze, ki predvidevajo od delne poselitve z Izraelci do popolnega izgona Palestincev iz Gaze. Posebno »učinkovito« se zgraža politika ZDA, ko hkrati s prizadevanjem, da bi zmanjšala krvoločnost sedanje izraelske vlade in njene soldateske, jim za nagrado za njihovo neupoštevanje predlogov ZDA pošiljajo orožje, da so lahko učinkoviti pri izvajanju svoje politike.

Ob dejstvu, da nobeni protesti v ničemer ne vplivajo na vedno bolj agresivno politiko izraelske vlade do Palestincev, se kar sama ponuja primerjava s politiko apartheida nekdanje južnoafriške vlade. Tudi takrat so praktično vse demokratične vlade in mednarodne organizacije neuspešno protestirale proti politiki apartheida. Tudi takrat so bili nekateri prepričani, da takratna vlada nima pravega sogovornika na strani zatiranih. Tako kot so nekateri prepričani, da sedanja izraelska vlada nima kompetentnega sogovornika s palestinske strani, ker so Palestinci med seboj sprti. Takšna miselnost je bila prisotna tudi v Sloveniji pri desnici ob slovenski potrditvi palestinske državnosti. In kako so uspeli rešiti problem apartheida v Južni Afriki? Odprava apartheida je takoj postala mogoča, čim so države uvedle ekonomske sankcije do Južne Afrike.

Zato je za začetek zamisel o reviziji sporazuma med EU in Izraelom dobra. Vendar, ker vemo kako počasi deluje »visoka politika«, še zlasti na znano stališče Nemčije glede Izraela in zaradi verjetnih poizkusov ZDA, da bodo »disciplinirale« države članice EU, verjetno do predlagane revizije še dolgo ne bo prišlo. Vendar je gospodarski interes Izraela mogoče ogroziti, če se civilna družba organizira in začne bojkotirati izraelske proizvode. Če bi bila civilna družba v tem uspešna, bi se tudi politika lotila z večjo vnemo revizije omenjenega sporazuma. Potrebno se je zavedati, da z ekonomskimi pritiski na Izrael ne bi pomagali samo do sporazuma o mirnem sožitju med Izraelom in Palestinci, temveč bi pomagali tudi izraelski demokratični javnosti, da bi bila bolj slišana. To, kar se sedaj dogaja v Izraelu, bi težko še poimenovali, da so demokratična država.