Plošča / Linkin Park: From Zero

+ +

Pevka Emily Armstrong je te dni v precej nehvaležnem položaju: ob ponovni združitvi zasedbe Linkin Park, najpopularnejšega izvajalca nu-metala, je stopila v čevlje Chesterja Benningtona, pred sedmimi leti tragično preminulega frontmana skupine in enega najbolj ikoničnih rock vokalistov svojega časa. Nanjo se je takoj po napovedi izida albuma (in osvežitve zasedbe) vsul plaz zgražanja.

Linkin Park namreč z novo ploščo v resnici ne meri na sveže poslušalstvo, temveč z njo predvsem jaha val stare slave in v nostalgičnem duhu obuja zvok s prelomnih plošč Hybrid Theory (2000) in Meteora (2003). Zato je album From Zero namenjen predvsem starim fenom, v njihovih očeh (vsaj za večino to velja) pa je Bennington seveda nenadomestljiv. Ob objavi prvega singla The Emptiness Machine, ki ni obetal prav veliko, so jo feni vzeli pod drobnogled in ji začeli očitati vezi s scientološko cerkvijo in prijateljevanje z obsojenim posiljevalcem Dannyjem Mastersonom. Zdaj, ko je plošča dejansko zunaj, lahko te kontroverznosti potisnemo ob stran, čeprav pevka tudi po pogromu ni nikoli javno spregovorila o njih, in se posvetimo temu, kar v recenziji zares šteje, torej sami glasbi.

Čeprav milenijska generacija do glasbe Linkin Parka čuti neko nostalgično naklonjenost, se, roko na srce, tudi vrhunci njegove diskografije niso postarali ravno kot vrhunsko vino, zato se novi album, ki se sklicuje neposredno na te izdelke, a jim ne seže niti do kolen, pogosto znajde na meji dobrega okusa. Spajanje okornega rapa z melodičnimi (kvazi)metalskimi rifi, epskim alternativnim rockom in teatralno elektroniko preprosto ni ravno zmagovit recept.

Vseeno pa so trši trenutki s plošče, v katerih Armstrongova posnema Benningtonov rezki, kričeči vokal, razmeroma prepričljivi, a zgolj v tem, da dokaj uspešno obujajo zvok, s katerim se je Linkin Park ponašal v zlatem obdobju svoje ustvarjalne poti. Vsi poskusi iskanja nekega novega zvoka, ki so sicer v teoriji zelo dobrodošli, saj brez njih v tako zakasneli ponovni združitvi ni prav veliko smisla, spodletijo na vsej črti. Ko se nova pevka ne sklicuje neposredno na Benningtona – bodisi s kričečim izlivanjem srca bodisi z melodramatičnim falzetom –, zaradi barve njenega glasu in pretirano vznesene narave petja (še posebej v povezavi z epskimi, sila teatralnimi instrumentali) ti poskusi spominjajo na bende, kot je Evanescence, to pa ni ravno laskavo. Raperski vložki Mika Shinode so enako nerodni kot vedno doslej in se še zdaj zdijo kot srednješolska poezija izpod prstov najstnika, ki je jezen na sistem, a ne ve točno, zakaj.