Kultura / Zakaj sva se ločila

Na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega bo v četrtek, 16. januarja, ob 20. uri krstna uprizoritev drame Zakaj sva se ločila filmske režiserke, scenaristke, dramatičarke in dramaturginje Katarine Morano ter gledališkega režiserja in soavtorja scenarijev Žige Divjaka. Z uprizoritvijo najnovejšega besedila bosta pred nami razgrnila in raziskovala najintimnejši zemljevid partnerskega odnosa dveh sodobnih ljudi.V predstavi bosta nastopila Jana Zupančič in Matej Puc.

Če bi dolgoletni odnos med dvema človekoma lahko prečno prerezali in ga opazovali kot nekakšno materijo, bi se pred nami verjetno izrisali koncentrični kolobarji, podobni tistim, ki jih ugledamo, ko posekamo drevo – pokazal bi se nanos plasti, ki so se skozi leta nalagale druga na drugo ali druga ob drugo. To so bila leta in leta in leta občutkov, dogodkov, upov, pričakovanj, načrtov, presenečenj, lahkotnosti, teže, pritiskov, sprememb, mirovanj, vzponov, padcev, prepirov in sprav.

"V dobi, ko se globalni konflikti prenašajo v realnem času, ko gledamo, kako se odvijajo vojne, obstaja izrazita napetost med našo osebno varnostjo in 'first world' udobjem ter trpljenjem drugih v krajih, ki jih razdira nasilje. Ta napetost je povezana tudi z globokim občutkom krivde: bolj ko živimo svoja življenja kot običajno, bolj se počutimo ločene od realnosti kaosa, trpljenja in človeške cene teh konfliktov."

V drami Zakaj sva se ločila nas mož in žena popeljeta preko svojih "letnic" – vsak s svoje perspektive nas vodita preko ključnih in naključnih točk iz zgodovine svojega sobivanja, da bi lahko razumela, kaj se jima je zgodilo.

"V dobi, ko se globalni konflikti prenašajo v realnem času, ko gledamo, kako se odvijajo vojne, obstaja izrazita napetost med našo osebno varnostjo in "first world" udobjem ter trpljenjem drugih v krajih, ki jih razdira nasilje. Ta napetost je povezana tudi z globokim občutkom krivde: bolj ko živimo svoja življenja kot običajno, bolj se počutimo ločene od realnosti kaosa, trpljenja in človeške cene teh konfliktov. Življenje v stabilnem, (razmeroma) varnem okolju lahko povzroči disonanco, ki jo je težko prezreti. Prisoten je nenehen mučen občutek, da smo nekako sokrivi, če ne v samem nasilju, pa v brezbrižnosti, ki mu omogoča, da se nadaljuje," je za gledališki list zapisla asistentka dramaturginje Nejka Jevšek.

Za likovno podobo so poskrbeli scenograf Igor Vasiljev, kostumografka Tina Pavlović in oblikovalec svetlobe Borut Bučinel. Pri nastajanju uprizoritve so sodelovali tudi avtor glasbe Blaž Gracar, lektorica Maja Cerar, oblikovalec zvoka Sašo Dragaš in asistentka dramaturginje (študijsko) Nejka Jevšek.