Prazne obljube

Tako rekoč ne mine dan, da medijske krajine ne bi krasile navdušene napovedi, kako bo umetna inteligenca za vselej spremenila svet. »Zgodili se bodo pomembni premiki. Poti nazaj ni več,« je v predzadnji Sobotni prilogi Dela napovedal Jure Leskovec, profesor računalništva na Stanfordovi univerzi. »Superinteligenca trka na naša vrata. V nekaj letih se bo naše življenje radikalno izboljšalo,« je v Delovi rubriki Gostujoče pero zapisal Matjaž Gams, raziskovalec umetne inteligence na Institutu Jožef Stefan. In dodal še nekaj optimističnih misli slovitega futurologa Raya Kurzweila, da bomo z umetno inteligenco »postali pametnejši, bolj vitalni, fizično privlačnejši, bolj duhoviti in bolj poduhovljeni«. A ker tovrstne napovedi dan za dnem odmevajo že dobri dve leti, vse od nenadnega vzpona slovitega klepetalnega robota ChatGPT, za zdaj pa se, roko na srce, za dobršen del ljudi ni spremenilo prav veliko, številni dvomljivci opozarjajo, da od umetne inteligence pričakujemo preveč. Svarijo, da se nadrealistične napovedi, kako bo umetna inteligenca čudežno avtomatizirala suhoparno delo in rešila vse najhujše težave, od zdravstvenih prek družbenih do okoljskih, uklanjajo (samo)promocijskim manifestom tehnoloških velikanov, ki z velikopoteznimi, a praznimi obljubami tentajo javnost in snubijo vlagatelje.