Krajša razprava o laži

Dogajanje v politiki je predvidljivo, politika je spopad, pri katerem so pravila dogovorjena. Kar ni slabo. Način, kako vodiš politični boj, metode, ki jih izbiraš, razkrivajo, kakšen politik, minister, poslanec ali pač predsednik vlade si. SDS je te dni vložila interpelacijo zoper delo vlade Roberta Goloba. To pravico opozicija seveda ima in prav je, da jo uporablja.

Vendar interpelacija zoper vlado Roberta Goloba ni namenjena razčiščevanju vprašanja, ali se je Robert Golob zlagal, ko je govoričil o tem, kakšen greh je storila druga Janševa vlada, ki je sprejela pokojninsko reformo, kot bi nas radi prepričali predlagatelji. Namen interpelacije ni razprava o laži – pri čemer je res nelagodno poslušati Zvonka Černača in njegove tovariše, ljudi, ki so se izmojstrili v izkrivljanju resničnosti – njen namen je političen. V Sloveniji poteka zbiranje podpisov za razpis referenduma o domnevno spornih dodatkih k pokojninam za izredne dosežke v kulturi, vsaka politična razprava o pokojninah pa je del predreferendumske kampanje. In če ta razprava vključuje obtožbe o lažnivem premieru, ki bi rad nagrajeval dekadentne umetnike, na večino upokojencev pa pozablja, je to toliko bolje za predlagatelje referenduma.

Interpelacija zoper celotno vlado je stara metoda Janeza Janše. Uporabil jo je večkrat, recimo že pred več kot 20 leti, ko je na predvečer volitev leta 2004 tedanjo vlado Toneta Ropa obtožil, da ni izpolnila obljub iz lastne koalicijske pogodbe. Nato je to vajo ponovil še nekajkrat.

Golobova vlada ima veliko težav, vsebinskih, izvedbenih, kadrovskih, državotvorna opozicija, namenoma uporabljamo ta izraz, bi ji lahko očitala marsikaj. Lahko bi jo recimo vprašala, kaj se dogaja z urejanjem razmerij na najemniškem trgu. Ali pa, zakaj vlada zaletavo ureja cenovno politiko na trgu električne energije, česa se boji, česa ni načrtovala. Oboje bi bilo bolj smiselno, bolj vsebinsko.

Janše upokojenci ne zanimajo, ljudi s podeželja, delavce, kmete, revne, tiste, na katere je država pozabila, razume kot sredstvo. Kot sredstvo, s katerim si pomaga pri pohodu na oblast.

In če že omenjamo zgodovino – na tistih volitvah, leta 2004, se je Janša na oblast povzpel tudi z brezsramnim demoniziranjem izbrisanih, na teh pa se bo očitno poskušal predstaviti kot varuh pokojninske blagajne. Kar je v času, ko vlada s socialnimi partnerji usklajuje novo pokojninsko reformo, ki bo v prihodnjih tednih naletela na množico različnih interpretacij, zelo priročno.

Nazaj k laži, k varuhom upokojencev in drugih pozabljenih ljudi. Janez Janša je bil premier trikrat. V prvi vladi je povzročil obsežno privatizacijo in tajkunizacijo, kar je posredno pripeljalo do gospodarskega zloma. V drugi vladi je rezal socialne dodatke, klical trojko in nesmiselno varčeval, kar je povzročilo veliko krivic. V tretji, v času epidemije, je proračunski denar delil svojim podpornikom, ljudi pa je zapiral v občine, nanje metal solzivec in vladal z neustavnimi odloki. Janše upokojenci ne zanimajo, ljudi s podeželja, delavce, kmete, revne, tiste, na katere je država pozabila, razume kot sredstvo. Kot sredstvo, s katerim si pomaga pri pohodu na oblast.