Intervju / »Si predstavljate več tisoč ljudi, ki bi se ves dan samo pogovarjali? To bi bila katastrofa za kapitalizem.«

Psiholog dr. Dušan Rutar, sicer že več kot 30 let zaposlen v kamniškem zavodu Cirius, kjer dela z mladimi s posebnimi potrebami, je človek, ki bi ga lahko označili za polihistorja. V njegovi domači pisarni, kjer smo se sestali z njim, so knjige zložene do stropa. Nekateri ga poznajo po zapisih, ki jih skoraj vsak dan objavlja v spletnem dnevniku. Pedagogi, psihologi in vzgojitelji ga hvalijo zaradi strokovnih del na temo vzgoje, spet drugi se ga morda spomnijo s tečajev intelektualne samoobrambe, ki jih je kot anarhistični mislec dolga leta vodil na Metelkovi v Ljubljani, sicer pa je napisal tudi več deset knjig o filozofiji, psihoanalizi in filmih, ki jih naravnost obožuje. Kadar ne piše, se rad pogovarja. »V pogovoru se skriva bistvo odnosov,« pravi, »odnosi pa skupaj držijo svet.« Zato je za začetek pomembno, da se sploh znamo pogovarjati.

Naslednjo uro in pol bova sedela tukaj in se poskušala pogovarjati. Gospod Rutar, kako lahko poskrbiva, da bo to kakovosten pogovor, v katerem bova drug drugega slišala in kaj od njega odnesla? Kaj naredi pogovor »dober«? 

Pogovarjanje je v resnici zahtevno, kognitivno in energijsko. Pravzaprav je tudi potratno. Časovno je potratno, ker pogovarjanje najprej ni samo izmenjava informacij, klepetanje, komuniciranje, ampak je nekaj drugega. V naravi pogovarjanja je, da je počasno. Ko se pogovarjamo, se pogovarjamo počasi, ker če se ne pogovarjamo počasi, se, prvič, ne moremo dobro slišati in pravzaprav hitimo. In če hitimo, to po navadi pomeni, da samo čakamo, kdaj bo sogovorec utihnil, da bomo spet prišli na vrsto. To ni pogovarjanje.