Fašizem in nacizem nista izginila, nasprotno, vedno močnejša sta

Kaj je fašizem? Kaj je politična skrajnost? Včasih je treba pogledati drugam, v drugo državo, da bi prepoznali vzorce tudi pri sebi. V petek, 2. maja, je nemški zvezni urad za zaščito ustave (BfV), kot se imenuje nemška obveščevalna služba, politično stranko Alternativa za Nemčijo (AfD) razglasil za ekstremistično organizacijo. Gre za izjemno pomemben dogodek v Nemčiji. AfD je februarja na volitvah zasedla drugo mesto, podprla jo je petina volivcev, po anketah javnega mnenja pa je danes najbolj priljubljena stranka v Nemčiji.

Kaj pomeni, da je bila neka tako vplivna in velika stranka razglašena za ekstremistično? V tisočstranskem poročilu nemških obveščevalcev je zapisano, da AfD nasprotuje demokraciji in svobodi in da zagovarja kršenje človekovih pravic, pravne države in ustave. »Razumevanje ljudi, ki prevladuje v stranki in temelji na etničnem izvoru,« tako piše v poročilu, »ni združljivo s temeljnim redom svobodne demokracije. Njegov cilj je izključiti določene skupine prebivalstva iz enakopravnega sodelovanja v družbi, jih izpostaviti neenakemu obravnavanju, ki ni v skladu z ustavo.« AfD torej namenoma in sistematsko širi predsodke in ksenofobijo, ljudi, predvsem migrante in tiste z nenemškim izvorom, postavlja v neenakopraven položaj. Poročilo BfV še nima neposrednih pravnih posledic. V Nemčiji lahko namreč stranko prepove le ustavno sodišče, lahko pa je to poročilo temelj za druge pravne postopke.

Odziv vodstva AfD je bil predvidljiv, po njegovem je poročilo urada »napad na nemško demokracijo«, poskus »javne diskreditacije in kriminalizacije«, zaradi zapisanega pa so se obrnili na sodišče v Kölnu. Po drugi strani sta AfD – znova predvidljivo in pričakovano – podprla podpredsednik ZDA J. D. Vance in njegov kolega, državni sekretar ZDA Marco Rubio. Vance je zapisal, da je »Zahod skupaj porušil Berlinski zid. In ponovno so ga zgradili – ne Sovjeti ali Rusi, ampak nemški establišment«, Rubio pa je dodal, da je »Nemčija svoji obveščevalni agenciji pravkar dala nova pooblastila za nadzor opozicije. To ni demokracija – to je prikrita tiranija«. Nemška država ni molčala. Njeno ministrstvo za zunanje zadeve je odgovorilo, da je ravno to demokracija. »Odločitev je posledica temeljite in neodvisne preiskave, končno odločitev pa bodo imela neodvisna sodišča. Iz naše zgodovine smo se naučili, da je treba ustaviti desničarski ekstremizem.« Kaj pomeni pripomba ministrstva, da je zgodovina učiteljica življenja, ni težko ugotoviti. Tudi nacisti so bili tipični desničarski ekstremisti, ki so v imenu enega naroda, ene države in enega vodje sprožili drugo svetovno vojno, pobili milijone ljudi in zakrivili holokavst.

Pred natančno 80 leti se je ta vojna končala. Poražen je bil fašizem. Poražen je bil nacizem. Vendar se danes, toliko let kasneje, zdi, da se Evropa znova približuje času, ko bodo po ulicah korakali ljudje v škornjih, oblečeni v črne in rjave srajce, ljudje, ki bodo lovili in pobijali tiste, ki jih bodo imeli za manjvredne. Kot da bi Evropa, njeni ljudje, politiki, volivci in volivke pozabili, kam pripeljeta izključevanje in nasilje.

Kultura pozabe

Pa je res tako? Zakaj bi se morala generacija za generacijo spominjati strahot druge svetovne vojne? Kaj imajo danes mladi politiki, tisti, ki opozarjajo na težave z migranti, z mladimi jurišniki, ki so nekoč požigali judovske trgovine in dvigovali desnico v pozdrav? Zakaj bi še danes razpravljali o partizanskih bitkah in stranpoteh socializma?

Fašizem je delavskemu razredu res zagotovil neko raven socialne preskrbljenosti, vendar le tistim, ki jih je sistem priznal kot legitimne državljane. Podobne mehanizme – čeprav v prenovljeni, modernizirani obliki – lahko prepoznavamo v sodobnih evropskih desnih politikah.

Antropologinja Tanja Petrović, predstojnica Inštituta za kulturne in spominske študije na ZRC SAZU, pravi, da je na prvi pogled res logično, da mladih druga svetovna vojna ne zanima in da o njej ne razmišljajo. »A brez poznavanja vzrokov, ki so jo sprožili, in pomena narodnoosvobodilnega boja, ne bomo mogli preprečiti ponavljanja zgodovine in razumeti, kako smo od ’nikoli več’ po vojni prišli do tega, kar se zdaj dogaja v Palestini, Ukrajini in drugje po svetu.« Ena od težav je tudi v tem, da se v šolah izogibajo poučevanju o drugi svetovni vojni, eden od razlogov za izpuščanje snovi pa je izogibanje konfliktu – v svetu, kjer politika na novo išče zmagovalce vojn, nekateri raje ne drezajo v osje gnezdo. »Žal ni resne transmisije spomina, ki bi mladim omogočila čustveno povezovanje, in bi jih spodbudila, da se vprašajo, kakšna čustva in kakšne vrednote so motivirale tisoče in tisoče ljudi, da so se v nemogočih razmerah odpravili v boj proti fašizmu. To je ena od težav levih strank, ki se, drugače od desnih, izogibajo mobilizaciji čustev. Obravnava kolektivnega upora zoper okupatorje na teh prostorih, eden izmed najbolj svetlih in emancipatoričnih dogodkov v slovenski in evropski zgodovini, brez čustev ne krepi spomina, temveč neizogibno vodi v pozabo.«

Ideja, da sta bila fašizem in nacizem poražena 9. maja 1945, je napačna. Oba sta preživela. Ne kot politično gibanje, ne kot organizirani stranki, ampak kot ideologija, kot oblika zavračanja elit, iskanje krivca, kot nasilen odgovor na občutek družbene nepravičnosti. Seveda je ta neustrezen in zločinski, a populizem tako deluje. Po bližnjicah. Nagovarja frustracije. Obljublja, da bo svet boljši. Onemogoča nasprotnike. Včasih jih namenoma ustvari.

»Trditev, da se neofašizem in njegove vrednote vračajo v družbo, se mi zdi zelo posplošena in populistična, saj ne gre za vračanje nečesa pozabljenega, temveč za pojav, ki je bil vseskozi prisoten – le v preoblikovani, manj vidni ali drugače artikulirani obliki. Neofašistični miselni vzorci niso nikoli izginili, temveč so se v različnih obdobjih umaknili v sfere zasebnega,« pravi zgodovinarka Kaja Širok, nekdanja direktorica Muzeja novejše in sodobne zgodovine. V Italiji se je tako začel širiti nostalgični diskurz, ki Mussolinijev režim prikazuje kot obdobje stabilnosti – govorice o socialnih ustanovah, ki so pomagale družinam, o delovnih mestih, o poletnih taborih za otroke iz najrevnejših okolij, vse to je seveda veljalo za Italijane, malo manj pa za nasprotnike fašističnega režima in manjšine, med njimi tudi za slovensko.

»Fašizem je takrat delavskemu razredu res ponudil določeno raven socialne preskrbljenosti, vendar le tistim, ki jih je sistem priznal kot legitimne državljane. Ta red in skrb sta temeljila na izključevanju, nadzoru, poveličevanju in strogo hierarhični družbeni strukturi. Podobne mehanizme – čeprav v prenovljeni, modernizirani obliki – lahko danes prepoznavamo v sodobnih evropskih desnih politikah: poudarjanje identitete, strah pred zunanjim, enotna podoba ’normalnosti’ in jasna razmejitev med ’našimi’ in ’drugimi’,« še pravi Kaja Širok.

Nevladna judovska organizacija Claim Conference iz New Yorka, ki od Nemčije zahteva odškodnine zaradi nacističnega preganjanja Judov, je januarja letos objavila poročilo o poznavanju holokavsta, ki ga je izvedla v desetih državah. Rezultati raziskave zbujajo skrb. Skoraj polovica (46 odstotkov) mladih Francozov, starih med 18 in 29 let, ni še nikoli slišala za holokavst, dobra polovica mladih Romunov (53 odstotkov) pa je prepričana, da gre pri številu pobitih Judov za pretiravanje. Oseminštirideset odstotkov Američanov ne pozna imena niti enega nacističnega uničevalnega taborišča, kljub temu pa je – dodajmo, da upravičeno – 76 odstotkov odraslih Američanov prepričanih, da se lahko ponovijo grozote holokavsta. Raziskava ni zajela Slovenije, države, kjer se je uveljavil »antisemitizem brez Judov«. Pri nas živi zelo malo Judov, vendar je zadnja raziskava Slovensko javno mnenje 2024 pokazala, da skoraj petina Slovencev (18 odstotkov) ne bi imela Judov za soseda.

To vrsto varnosti, zlasti varnost znotraj nacionalnih meja, danes prepričljiveje promovira desni politični pol, saj prav ekstremne desne stranke poudarjajo obrambno držo – zaščito naroda, kulture in tradicije.

Od konca vojne je minilo že 80 let, logično je, da je spomin na njene grozote začel bledeti. A v Evropi se ne dogaja le pozaba, nasprotno, prihaja do reinterpretacije preteklosti, do zanikanja zgodovinskih dejstev, do ponovnega ustvarjanja kolektivnega spomina. Vse to se ni zgodilo po naključju, ti pojavi so posledica sistematskega zanikanja zgodovinskih dejstev, ki ga širijo politiki. Praviloma gre za tiste, ki v času totalitarizmov ne vidijo veliko slabega. Mobilizacija in manipulacija spomina na nacifašizem sta torej vse večji, neposredno pa sta povezani, kar dokazujejo akademske raziskave, z vzponom skrajne desnice in z uveljavljanjem njihovih idej.

Vse ni tako črno. Oto Luthar je zgodovinar, profesor, direktor ZRC SAZU, ki živi na Primorskem. Odnos do fašizma in skrajnosti je tam drugačen kot drugje. Zato se ne strinja s tezo, da spomin na drugo svetovno vojno le bledi. Nasprotno. »Ponekod mlade generacije kažejo več interesa kot tiste pred njimi. Na primorskih spominskih prireditvah je videti vse več mladih ljudi, zaradi katerih ta srečanja dobivajo novo moč, nov uporniški zagon, ki ga razumem kot odgovor na relativizacijo dela preteklosti. Neredko gre celo za nasprotovanje tistim, ki mešajo žrtve in storilce in poveličujejo kolaboracijo. Skratka, nekateri – tudi mladi – vidijo v teh komemoracijah možnost za izražanje nestrinjanja z zaostrenimi družbenimi okoliščinami.«

Eden od razlogov, zakaj je politika skrajnosti v porastu, je tudi konec socializma, konec politične zgodbe, ki je bila utemeljena na antifašizmu. Še posebej izrazito je bilo to v nekdanji Jugoslaviji, kjer je bila pripoved o boju med partizani in okupatorji državotvoren mit. Danes te države ni več, državotvorne so postale tudi druge zgodbe. V Srbiji je to četniško gibanje, na Hrvaškem deloma ustaško, v Sloveniji pa, vsaj tako si želijo nekateri, domobransko.

Tudi Tanja Petrović trdi, da odnosa do zmage nad fašizmom in negiranje njenega pomena torej ni mogoče ločiti od procesov, ki so zaznamovali konec socializma. Zlom socializma je namreč prinesel »privilegiranje individualnih pravic nad skupnim dobrim in kolektivnimi spomini, prinesel je konec solidarnosti, skupnosti, idej o pomenu kolektivnosti. Še več, tisto, kar je bilo nekoč skupno, danes doživljamo kot neavtentično. Ne trdim, da zgodovina nekoč ni bila ideologizirana, skoraj nič ni onstran ideologije, ampak danes si lahko vsak zgodovino razlaga po svoje, tudi tako, kot jo razlagajo tisti, ki imajo pri tem politični interes. Vse to nima veliko z zgodovinskimi dejstvi.«

Ustvarjanje nove zgodovine

Za iskanje desničarskih ekstremistov, takšnih, ki pozabljajo na drugo svetovno vojno in ki zadržano krotijo ozemeljske apetite, ni treba iti daleč. Okoli Slovenije so štiri države, ki so imele nekoč takšen ali drugačen nacifašističen režim. V Italiji je vladal Benito Mussolini, na Hrvaškem ustaši, na Madžarskem regent Miklós Horthy, Avstrija pa je bila priključena nacistični Nemčiji. V času druge svetovne vojne so si vojske vseh teh držav razdelile slovensko ozemlje. Slovenija ima danes s sosednjimi državami vzpostavljene dobre diplomatske odnose, vendar politika sovraštva in zanikanja preteklosti še vedno tli.

V Italiji vlado vodi Giorgia Meloni, nekoč je simpatizirala s fašizmom, zdaj naj bi se mu uradno odrekla. Morda se mu je res, vsaj na deklarativni ravni, a še lani je italijansko obrambno ministrstvo ob obletnici bitke pri El Alameinu objavilo sporočilo, v katerem je slavilo »pogumne italijanske vojake«, ki so »žrtvovali svoje življenje za našo svobodo«. Gre za bitko iz leta 1942, kjer so zavezniki v Severni Afriki premagali nemško in italijansko vojsko. Italijanska država ni opravila z obdobjem fašizma in njegovimi zločini, je pa uspešno zgradila mit o tem, kako so bili Italijani žrtve jugoslovanske vojske ob koncu druge svetovne vojne. Ne trdimo, da ni prišlo do pomorov in ubijanja, a fojbe se niso zgodile same od sebe, njihova predzgodba je v nasilnem poitalijančevanju slovenskega ozemlja in hrvaške Istre.

Tudi tedaj je šlo za populizem, ta je navidezno ponujal odgovor na gospodarsko krizo, ki je pestila medvojno Nemčijo. Kriza kapitalizma je njegova stalnica, z njo se spoprijemamo tudi danes.

Podobno se obdobje nacizma relativizira v Avstriji, kjer se je uveljavilo prepričanje, da je bila Avstrija »prva žrtev« Adolfa Hitlerja, četudi je večina prebivalcev Anschluss, aneksijo Avstrije k tretjemu rajhu leta 1938, z navdušenjem pozdravila. V Avstriji so na zadnjih zveznih volitvah zmagali svobodnjaki, njihova deželna vlada na Štajerskem pa bi rada v deželno ustavo zapisala himno, ki opeva lepote (slovenskega) ozemlja med Dravo in Savo. Podobne ozemeljske težnje, želje po Veliki Madžarski, ki bi vključevala Prekmurje, ima predsednik madžarske vlade Viktor Orbán. Leta 2014 je dal v Budimpešti postaviti spomenik žrtvam nemške okupacije, a je pozabil, da je Madžarska že pred prihodom nacistov leta 1944 izvajala antisemitske zakone in da so Madžari aktivno sodelovali pri deportacijah Judov v koncentracijska taborišča. Zaradi zavajajočega spomenika je Elie Wiesel, profesor in nobelovec, ki je preživel holokavst, v slovenščino je prevedena njegova knjiga Noč, vrnil madžarsko državno odlikovanje. In podobno, če ne huje, je tudi na Hrvaškem, v državi, kjer se je po razpadu Jugoslavije obudil spomin na ustaše, Marko Perković Thompson, domoljubni pevec z ustaškim predznakom, pa naj bi na prihajajočem koncertu na zagrebškem hipodromu zbral pol milijona ljudi. Njegove koncerte je v preteklosti zaradi ustaške ikonografije prepovedalo več držav, med njimi Slovenija.

V tem izkrivljenem odnosu do preteklosti v resnici ni nihče brezmadežen. Tudi Slovenija ne. Omenimo le en primer, četudi jih je mnogo. Tako je Janez Janša kot predsednik vlade novembra leta 2021 gardistom Slovenske vojske ukazal, naj v imenu vlade, v imenu države in v njegovem imenu k spomeniku padlim domobrancem na ljubljanskih Žalah položijo venec. Šlo naj bi za pietetno dejanje, a vojaška garda tistega leta obeležja padlih partizanov ni obiskala. Seveda ni šlo za naključje, za nepoznavanje ali napako. »Pohod na oblast je pri konservativni SDS povezana z reinterpretacijo vojne in povojne zgodovine,« o politični drži Janševe stranke razmišlja Oto Luthar. »Odporniško gibanje in zmago v boju proti fašistom, nacistom, vaškim stražam in domobrancem je preprosto destilirala v komunistično revolucijo. Svoje je pri tem odigral vrh rimskokatoliške cerkve, ki se je odrekel konciliantni drži nekdanjega ljubljanskega nadškofa Alojzija Šuštarja.« Drži, gre za tistega nadškofa, ki je skupaj s tedanjim predsednikom Slovenije Milanom Kučanom julija 1990 v Kočevskem rogu pripravil spravno slovesnost.

Biti fašist seveda ni nekaj spodobnega. Nihče, tudi najskrajnejši politiki se ne hvalijo, da podpirajo fašizem ali pa na primer politiko Donalda Trumpa. A to ne pomeni, da ne simpatizirajo s fašističnim diskurzom, da ne podpirajo njegovih temeljnih idej. »To ne pomeni, da ne podpirajo podstati fašizma. Torej žrtvovanja za domovino, ideala velike in močne družine z množico otrok kot bodočnosti naroda, pregona drugače mislečih, poudarjanje izbranega naroda na teritoriju, ki temelji na tradiciji in izbornosti,« pravi Kaja Širok. »V času politične negotovosti te ideje nudijo pripadnost in varnost, ker nagovarjajo razočarane in jezne volivce ter tudi tiste, ki zaradi negotovosti in strahu potrebujejo zagotovilo socialne preskrbe, zaščite in pregon vsega, kar ogroža ohranjanje življenjskih navad ter stabilnosti države.«

Bolj ko so obljube neuresničljive, bolj ko so napovedi nore, več »ljudskega« interesa požanjejo, še posebej če jim to zagotavljajo »njihovi ljudje«.

Obljubljene dežele

Obljube k vrnitvi starega, obljube, da bodo ZDA spet velike, obljube, da bo Nemčija znova čista in nemška, Oto Luthar lucidno povezuje z verskimi gibanji, s tistimi, ki so v času takšnih ali drugačnih negotovosti ali kriz skrajno poenostavile interpretacijo življenja in družbe. »Nekdanje milenaristične apokaliptične napovedi o koncu sveta so danes zamenjale grožnje z upornimi množicami, žensko emancipacijo ter ljudmi drugih ver in kultur. V teh pozivih nekoč ni bilo polnega, rasnega in razrednega izkoriščanja, temveč pastoralna harmonija. In čeprav je večina ljudi vedela, da ta harmonija ne obstaja, so bili za trenutek miru in za še zdržno izkoriščanje pripravljeni sprejeti še tako nerealne ali vsaj nenavadne obljube in napovedi.« Takšne, kot je denimo tista, da se bo že jutri izza oblakov prikazala zlata roka, ki bo izbrancem pokazala pot do božjega kraljestva, ali pa ona, da bodo carine v nekaj mesecih rešile delavski razred. »Bolj ko so obljube neuresničljive, bolj ko so napovedi nore, več ’ljudskega’ interesa požanjejo, še posebej če jim to zagotavljajo ’njihovi ljudje’. Če pustim ob strani osvobajajočo vulgarnost ameriške ultrakapitalistične elite, ki ponosnim belim lastnikom zasebnih orožarn sporoča, da lahko mislijo, rečejo in naredijo karkoli hočejo, je zanimivejša množična identifikacija vzhodnih Nemk in Nemcev z njihovimi politiki AfD. Vse bolj se mi zdi, da gre predvsem za vero v svoje ’avtohtone’ voditelje in predstavnike. Za vse druge velja, da so podaljšana roka zahodnega dela države, ki jih je izkoristil – in kamor so jim pobegnile vse ambiciozne ženske … razen Alice seveda.«

Današnje razmere v Nemčiji, skokoviti vzpon AfD, nas opozarjajo, da nacistična ideologija ni bila nikoli zares zatrta. Sodeč po prvih povojnih družboslovnih raziskavah so Nemci (in Avstrijci) verjeli, da je bil Adolf Hitler dober strateg in da je delal v njihovem interesu. Šele poskus denacifikacije, v katerem so se nove generacije srečale z nacističnimi zločini, je te stvari malo spremenil, poudarek je na malo. »Zato me to, kar predstavlja AfD, ne preseneča. AfD-jevci so se spretno navezali na mit o nezavidljivem strateškem položaju Nemčije, stisnjene med nepredvidljivi in necivilizirani Vzhod in imperialno škodoželjni Zahod. Poleg tega so celotno vzhodno Nemčijo oziroma pokrajine bivše Nemške demokratične republike prepričali, da so luzerji ponovne združitve. Da so jih liberalne urbane elite Zahoda prikrajšale za to, kar jim gre,« še pravi Oto Luthar.

Bistveno je seveda vprašanje, kaj so pravzaprav razlogi za uspeh takšnih politik, zakaj pri nas nekateri pojejo slavo kolaborantom, zakaj fašistični pozdrav v Italiji postaja nekaj običajnega, zakaj je stranka, ki je uradno razglašena za ekstremistično, v Nemčiji tako priljubljena. Še Hitlerjeva NSDAP je leta 1930, tri leta preden je postal kancler, na volitvah dobila manj glasov kot pa AfD februarja 2025.

Pohod na oblast je pri konservativni SDS povezana z reinterpretacijo vojne in povojne zgodovine. Odporniško gibanje in zmago v boju proti fašistom, nacistom, vaškim stražam in domobrancem je preprosto destilirala v komunistično revolucijo.

Odgovor ni težak. Živimo v času negotovosti, v času permanentnih kriz. »Vprašajmo se, kako je nacizem prišel na oblast,« pravi Tanja Petrović. »Tudi tedaj je šlo za populizem, ta je navidezno ponujal odgovor na gospodarsko krizo, ki je pestila medvojno Nemčijo. Kriza kapitalizma je njegova stalnica, z njo se spoprijemamo tudi danes in tudi danes nas elite, ki se bogatijo na naš račun, prepričujejo, da nevarnost prihaja od zunaj in da moramo poskrbeti (samo) zase.«

Podobno razmišlja Kaja Širok. Po njenem mnenju vračanje k idejam fašizma izraža razočaranje ljudi nad stanjem, v katerem je sodobna družba, izraža tudi strahove, povezane s socialno in ekonomsko varnostjo družin. »To vrsto varnosti, zlasti varnost znotraj nacionalnih meja, danes prepričljiveje promovira desni politični pol, saj prav ekstremne desne stranke poudarjajo obrambno držo – zaščito naroda, kulture in tradicije. Tudi posamezniki, ki se na prvi pogled ne identificirajo z desno ideologijo, se v času negotovosti, socialne nestabilnosti in osebnih stisk lahko nagnejo v to smer, ker desni diskurz ponuja enostavne odgovore in občutek reda.«

Ponekod se je zgodil preobrat, ponekod je antifašistična drža že denuncirana, pomeni nelagodje, zadrego. V Sloveniji tako SDS napada tiste, ki kakorkoli – četudi v šali – vihtijo zastave nekdanje države, v parlamentu pa je nekajkrat predlagala prepoved uporabe rdeče zvezde.

Drugje so stopili korak dlje. Kaja Širok omenja dogodek, ki se je v Italiji zgodil 25. aprila, na državni praznik, na dan osvoboditve. »V Italiji, v mestu Ascoli Piceno, je lastnica pekarne pred svojo trgovino izobesila napis: 25. april – dober kot kruh, lep kot antifašizem. Kljub temu da je šlo za preprosto gesto praznovanja, jo je policija dvakrat popisala. Po objavi na družbenih omrežjih je postala tarča verbalnih napadov pripadnikov skrajne desnice, župan mesta pa je v svojih izjavah kot edine žrtve označil policiste, ki so – po njegovem mnenju – opravljali svoje delo. Oseb, ki so jo nadlegovale in izpostavljale, policija ni identificirala niti ni sprožila postopkov proti njim. Ta dogodek jasno kaže, kako se premiki v javnem diskurzu dogajajo tiho, a učinkovito – in kako hitro lahko antifašistične vrednote postanejo predmet represije namesto ponosa ter deljenja nacionalnih vrednot.«

Je torej bitka že končana? Se EU, projekt miru, bliža svojemu koncu, ki mu bodo sledili konflikti in vojne, vse to, kar smo videli v prejšnjem stoletju? Kdo ve. V zgodovini ni nobene nujnosti.

Več postfašizma bo prineslo več odpora, katerega prva faza bo terjala jasno opredeljevanje proti vsem oblikam iliberalne demokracije. In ko bo enkrat ta postfašizem potrkal na vrata vsakega izmed nas, se bomo morali opredeliti.

Obstaja pa razlika med nekoč in danes. Benjamin Carter Hett je ameriški zgodovinar, ki je v knjigi Smrt demokracije podrobno opisal, kako so Nemci na oblast spustili takšnega človeka, kot je bil Adolf Hitler. Opisal je, kako se je oblikovalo »veliko protestno gibanje« s »kultom iracionalnosti« in kako je »nastala revolucija proti razumu«. Ta revolucija proti razumu, zavračanje vrednot razsvetljenstva in liberalne tradicije Zahoda, je na pohodu tudi danes. A kot že zapisano, obstaja razlika. Hett knjigo konča z jasnim opozorilom: »Le malo Nemcev si je leta 1933 lahko predstavljalo Treblinko ali Auschwitz, množično streljanje v Babjem Jaru ali pohode smrti v zadnjih mesecih druge svetovne vojne. Težko jih je kriviti, da niso predvideli nepredstavljivega. Na cedilu jih je pustila njihova nedolžnost, katastrofalno so se zmotili glede svoje prihodnosti. Mi, ki smo prišli pozneje, imamo pred njimi eno prednost: imamo njihov zgled.«

Lahko smo tudi bolj optimistični. Oto Luthar je tako prepričan, da bo pohod skrajne evropske desnice po Evropi in Sloveniji sprožil odzive. »Več postfašizma bo prineslo več odpora, katerega prva faza bo terjala jasno opredeljevanje proti vsem oblikam iliberalne demokracije. In ko bo ta postfašizem potrkal na vrata vsakega izmed nas, se bomo morali opredeliti. Mladi, pa ne samo mladi, ki hodijo po partizanskih prireditvah ne nujno samo na Primorskem, so dober primer tega opredeljevanja. Enako je bilo v času epidemije, seveda so bili potrebni ljudje, ki so organizirali kolesarske proteste, a brez objestnega pritiska oblasti se ti ne bi razširili po vsej Sloveniji. Doslej je fašizem vedno sprožil odpor in upam, da bo podobno tudi ob aktualnih pohodih na Rim, Dunaj ali Berlin.«

Natančno pred 30 leti, 9. maja 1995, je ob 50. obletnici konca druge svetovne vojne izšla Mladina z naslovnico, na kateri je upodobljena torta v obliki nacistične svastike. Torto so takrat spekli v pekarni Domača peka, oblikoval jo je Dizajn Trio – Sarajevo, fotografiral Janez Pukšič, članek z naslovom »Fašizem über Alles« pa je napisal Igor Mekina. Od tistega maja je minilo 30 let. Od konca vojne pa 80. A fašizem živi še vedno. Zato smo naslovnico izpred trideset let natisnili znova. Ne vemo, ali tudi zadnjič.