Zmaga zavisti, ne razuma

Janez Janša je v politiki vse življenje. V mladih letih je poučeval predvojaško vzgojo, v drugi polovici osemdesetih se je na Mikro Adi podjetniško ukvarjal z računalništvom, a veliko večino svoje delovne dobe je preživel v politiki. Tu je, četudi bi se lahko upokojil, še danes. Kar je njegova pravica, ne oporekamo ji. Janša je torej izkušen politik, pozna zakonodajo in poslovnik, vodil je tri vlade, kot 32-letnik je postal republiški sekretar za ljudsko obrambo, do zdaj pa je sodeloval na desetih državnozborskih volitvah in v desetinah referendumskih kampanj. Natančno ve, kako nagovoriti volilno telo, natančno razume, kako se razporejajo glasovi po različnih volilnih okrajih in enotah.

Kljub temu ali pa ravno zaradi tega je 11. maja, v nedeljo, malo pred osemnajsto, uro pred zakonsko določenim koncem volilnega molka, na družbenih omrežjih objavil videoposnetek, v katerem je volivce pozval, naj gredo na referendum. »Pojdimo na volišča, povejmo to tudi svojim prijateljem, kajti časa je samo še dobro uro. Zmoremo to, ni popuščanja,« se je glasil njegov motivacijski nagovor. Z njim je predsednik SDS kršil zakonodajo, ki jasno določa, da se mora volilna kampanja končati najkasneje 24 ur pred dnevom glasovanja in da traja vse do zaprtja volišč. Volilni molk je pri nas zapovedan in natančno urejen. O njem je leta 2022 odločalo ustavno sodišče, ki je ugotovilo, da koristi, ki jih za »svobodno izvrševanje volilne pravice zagotavlja (prinaša) volilni molk, pretehtajo nad težo posega v pravico do svobode izražanja«.

Kar je storil Janša, ni bilo naključje, njegov poziv je bil zavestna kršitev zakonodaje. Zakonodajo o volitvah in referendumih je zavestno kršil človek, ki želi naslednje leto še enkrat prevzeti slovensko vlado.

Stranke slovenske desnice s hegemonom SDS na čelu lahko na naslednjih državnozborskih volitvah računajo na dobrih 400.000 glasov, če ne celo na pol milijona. Je SDS že zmagovalka naslednjih volitev? Ne, a trend je jasen.

Ta malenkost, ta komunikacijski zdrs ali pa ne, je morda storjena v stiski ali pa ne. Med podporniki stranke SDS so v nedeljo krožili SMS-ji o tem, kako mora vsak na volišča pripeljati še dva prijatelja – a prav to je demonstracija politične arogance, ki tako jasno kaže, da se Janša požvižga na zakone. Podobno se nanje požvižgajo Donald Trump, Viktor Orbán in Marine Le Pen. Bi bilo drugače, če bi omenjeni posnetek objavil neznani tiktoker, aktivist, navaden državljan, nekdo, ki ni politik, ki ne vodi politične stranke, ene izmed uradnih organizatorjev volilne kampanje?

Cilji za Janšo – prosto po Niccolu Machiavelliju – opravičujejo sredstva. In rezultat referenduma o pokojninskih dodatkih moramo razumeti natančno tako: Janši so bili umetniki sredstvo političnega boja. Podobnih primerov je v zgodovini slovenskega parlamentarizma veliko. Omenimo le enega. Aprila 2004, več kot četrt stoletja je že od tega, je po mesecih propagande in zavajanja isti Janša sklical referendum o tehničnemu zakonu o izbrisanih in s pomočjo gneva, ki ga je prej zasejala njegova stranka, uspešno začel pohod na oblast. Zdaj je enako storil z umetniki. Izredni dodatki in pokojnine, pa četudi je v kamere govoril nekaj drugega, Janše seveda ne zanimajo. Vseeno mu je zanje. Če bi se mu zdeli res sporni, njegove vlade ne bi podelile dodatkov k pokojninam več kot 20 umetnikom in športnikom, pri čemer nekateri umetniki v času prejema odločbe o dodatku k starostni pokojnini niso imeli ne Prešernove nagrade ne nagrade Prešernovega sklada. Če bi se mu ti dodatki res zdeli sporni, bi v času svojih vlad spremenil stari zakon. Zakon ga je zmotil šele zdaj, ko ga je po napotkih računskega sodišča na novo napisala druga politična stran.

»Referendum, ki smo ga državljani morali pretrpeti in preživeti minulo nedeljo, je ena največjih podlosti slovenske politične desnice. Svoje manipulantske grdobije niso niti skrivali. Očitno tudi sami niso zaupali svojim privržencem, zato jih je bilo treba zvabiti na volišča pod pretvezo, da gre v resnici za referendum proti vladi. Tako so veliki demagogi, dobri učenci stalinističnega komunizma, nategnili tudi nekatere svoje volivce. Kar je značilno za vojaško organizirane politične doktrine, ki na koncu pobijejo okoli sebe vse, tudi svoje,« je o referendumu povedal nekdanji predsednik Prešernovega sklada, pisatelj, režiser Vinko Möderndorfer.

Janšo zanima oblast, in če na poti do nje izkoristi ali izbrisane ali umetnike, kogarkoli si pač izbere za tarčo, so ti ljudje zanj kolateralna škoda, prhljaj, ki ga z eno potezo očisti s svojih prevelikih suknjičev. Vseeno mu je zanje, vseeno mu je za ljudi.

Plebiscitarna večina

Rezultati nedeljskega referenduma ne puščajo dvomov. Glasovalo je skoraj 26 odstotkov volilnih upravičencev, 439 tisoč ljudi. Zakon je zavrnilo 92,6 odstotka udeležencev referenduma, torej 403 tisoč volivcev in volivk, zahtevani zavrnitveni kvorum pa je bil presežen za 65.000 glasov. Četrtina vseh volivcev in volivk je v Sloveniji prepričana, da si nagrajeni umetniki in umetnice ne zaslužijo izrednega dodatka k pokojninam. Hkrati je ta velika množica verjela propagandi SDS, lažem o kulturniški eliti, o parazitih, ekscesnih privilegijih, izrojenih umetnikih. Doslej je bil Janša na referendumih v vsej svoji zavidanja vredni politični karieri uspešnejši samo enkrat, ko je proti že omenjenemu tehničnemu zakonu o izbrisanih aprila 2004 glasovalo 485 tisoč volivcev.

Če se na kratko poglobimo v volilno aritmetiko, ni težko ugotoviti, da je bilo največje nasprotovanje zakonu v volilnih okrajih, kjer je bila najvišja volilna udeležba. Velja tudi obratno – v okrajih, kjer je imel zakon nesorazmerno visoko podporo, pa četudi je bila ta nizka, je bilo volivcev manj od povprečja, kar velja predvsem za mesta. Na volitve so torej šli predvsem podporniki politike stranke SDS.

V absolutnih številkah se je sicer število nasprotnikov zakona o pokojninskih dodatkih zelo približalo rezultatu, ki ga je na predsedniških volitvah dosegel Anže Logar, podobno je tudi rezultatu, ki so ga leta 2022 skupno zbrale tri stranke nesojene desne vlade, torej SDS, NSi in pozabljena koalicija Povežimo Slovenijo. Stranke slovenske desnice s hegemonom SDS na čelu lahko torej, tako čez prst, na naslednjih državnozborskih volitvah, ki bodo najverjetneje spomladi naslednje leto, računajo na dobrih 400.000 glasov, če ne celo na pol milijona. Je torej SDS že zmagovalka naslednjih volitev? Ne, a trend je vseeno jasen.

»Janši je uspelo dvoje,« pravi Samo Uhan, sociolog in profesor na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. »Res so se prešteli, a izkupiček je bolj ali manj boren. Pri vsej tej manipulaciji in mobilizaciji 25 odstotkov volilnega telesa ni zelo veliko. Paradoksalno je to preštevanje pomembno tudi za koalicijo, če bo znala razumeti rezultate referenduma. Hkrati je Janša, in to je njegov drugi ’uspeh’, dokončno pokazal, da so Toninova Nova Slovenija in Logarjevi Demokrati njegovi zvesti oprode. Padle so vse maske, vse iluzije, češ da bosta ti dve stranki nekoč odšli na avtonomno pot in da ju je mogoče razumeti kot desno alternativo stranki SDS. To nikoli ni bilo res, zdaj se je to tudi potrdilo.« Omenjeni stranki sta v ponedeljek dopoldne na vrat na nos vložili interpelacijo zoper ministrico za kulturo Asto Vrečko. To naj bi storili brez privoljenja stranke SDS, a njeni poslanci bodo interpelacijo podprli.

V politiki se je treba vseskozi zavedati, kakšna je politična realnost. In politična realnost je v Sloveniji (pa tudi drugje) žal takšna, da so bili vsi referendumi, ki so bili demagoško uperjeni zoper neko skupino ljudi, uspešni. Tako je bilo leta 2001 na referendumu o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, tako je bilo leta 2004 pri izbrisanih, tako je bilo na dveh zakonodajnih referendumih o družinskem zakoniku leta 2012 in 2015, tako je bilo tudi to nedeljo na referendumu o dodatkih za umetnike. Pri vseh omenjenih referendumih, razen seveda pri zadnjem, je ljudsko voljo kasneje razveljavilo ali slovensko ustavno sodišče ali Evropsko sodišče za človekove pravice.

V politiki se je treba vseskozi zavedati, kakšna je politična realnost. In ta je v Sloveniji žal takšna, da so bili vsi referendumi, ki so bili demagoško uperjeni zoper neko skupino ljudi, uspešni.

»V nedeljo se je zgodila večina proti manjšini. Od takšnega referenduma do iztrebljanja nerazumljive umetnosti in do pogroma umetnikov pa je zgolj majhen korak. Samo če je zgodovinski trenutek primeren. In bojim se, da se svet spet približuje takšnim časom,« je oster Vinko Möderndorfer.

Nerazumevanje politike

Bodi dovolj pisanja o Janši in njegovem preračunavanju. Rezultat referenduma je tudi posledica napačne strategije vlade Roberta Goloba. Pri čemer ne mislimo, da je bil poziv k bojkotu nesprejemljivo negiranje demokracije in njenih institucij. Tovrstni argumenti, ki jih ponavljajo nekateri pravniki, politiki in politični komentatorji, so intelektualna lenoba. Referendumi niso volitve, kjer volivci in volivke izbirajo med več možnostmi. Na referendumih se preverja podpora ali nepodpora zakonu. 

Sklicatelji referenduma – volivci, v tem primeru organizirana skupnost SDS – morajo pred volilne skrinjice pripeljati 338 tisoč ljudi, ki nasprotujejo zakonu. V tem primeru je bojkot oblika podpore zakonu, ki ga želi nekdo zrušiti. Je tudi oblika protesta tistih, ki so prepričani, da je sklicatelj zlorabil ustavno pravico do referenduma.

»Obstrukcija, ki sta se jo šli Levica in Gibanje Svoboda, je legitimen in pravilen način izražanja političnih stališč. Pozivi k obstrukciji so vezani na politično pravico in ne na dolžnost. Udeležba na volitvah ni dolžnost, ampak je pravica, kar nas uči tudi politična teorija,« pravi Samo Uhan. »Referendum je bil politična manipulacija. Tega opozicija niti ni skrivala in v tej manipulaciji ni nihče dolžan sodelovati. To manipulacijo je treba razgaljati. Obstrukcija je torej povsem legitimen način izražanja političnih stališč.«

Bojkot pa ni enak bojkotu. Bojkot ne pomeni ignorance, bojkot pomeni aktivno agitacijo, bojkot je politično dejanje, poziv k njemu pa pomeni pojasnjevanje, zakaj je pomemben. Pomeni plakate, pomeni organizirano kampanjo, pomeni videovsebine na družbenih omrežjih, pomeni osebna prepričevanja, zloženke v poštnih nabiralnikih, skupen nastop vseh treh predsednikov koalicijskih strank, pomeni obiske kulturnih prireditev, srečevanje z umetniki, z volivci, pomeni stojnice v središču mest, pomeni plakate na vaških kozolcih. Bojkot pomeni vsebino. Ne pa izmikanja in povešenih pogledov.

Koalicijske stranke niso storile ničesar takšnega. Se je predsednik vlade Robert Golob izpostavil ob tem referendumu? Ni se. Je odšel na gledališko predstavo in govoril o pomenu umetnosti? Je o teh vprašanjih posnel viralni video? Ne, raje se je držal ob strani. Morda so mu to svetovali, morda so ga prepričevali, da je bolje, da se ne pojavi, saj naj bi bil med volivci nepriljubljen. Vendar ni šlo zanj. Ni šlo za Roberta Goloba, molčal je predsednik vlade, molčal je šef izvršilne veje oblasti, ki je očitno mislil, da se bo zaradi manipuliranja bojkot volivcev in volivk zgodil iznenada, sam po sebi. In to navkljub vsemu, kar so uspešno in marljivo počeli v stranki SDS.

Vladna stran ni znala razmišljati politično, očitno ji ni bilo jasno, da Janez Janša zna zvabiti iz ljudi najslabša čustva. Zavist je eno od takšnih.

Robert Golob ni bil edini. Se je glede politične zlorabe umetnosti oglasila predsednica države Nataša Pirc Musar? Je sprejela Majo Smrekar in ji dala simbolno podporo? Ni. Nasprotno, obsodila je napovedan bojkot referenduma, ker se ji je zdel nedemokratičen. Pri čemer smo lahko glede na njene izjave in stališča, glede na njeno razumevanje položaja umetnosti v družbi, glede na njeno poudarjanje pomena ustave in svoboščin precej trdno prepričani, da je na volilnem lističu podprla zakon. A predsednica Pirc Musar je v času kampanje po pahorjansko molčala. Bila je natančno tisto, kar je obljubila, da ne bo. Seveda so ravnanja predsednice republike le delček v mozaiku zgrešenih vladnih potez, a vendar tudi njena drža kaže, da je levosredinski politični pol pozabil na osnovna pravila v politiki. Vladna stran ni znala razmišljati politično, očitno ji ni bilo jasno, da Janez Janša zna zvabiti iz ljudi najslabša čustva. Zavist je eno od takšnih.

»Glede na vsebino referendumskega vprašanja in glede na to, kako so jo predstavili predlagatelji, opozicija, predvsem Janez Janša, kako je bila interpretirana, češ da gre za neki elitistični privilegij, ki bo prizadel najšibkejši del upokojencev, je takšno temo nemogoče dobiti, ker se sprostijo zelo elementarna čustva, zavist. V tem smislu je bilo ta referendum zelo težko ubraniti,« še pravi Samo Uhan. Zakon Aste Vrečko je bil res težko ubranljiv, a če bi koalicijske stranke aktivneje pojasnjevale razloge o pomenu bojkota, bi bila Janševa zmaga manj gotova. Na referendumih in volitvah pač ne moreš zmagovati, če ne znaš ljudi prepričati, da imaš prav.

Podobno bi lahko zapisali tudi za ministrico za kulturo Asto Vrečko. Levica je bila kot stranka res najaktivnejša v medijskih nastopih, vendar so bili njeni argumenti preslišani, predvsem pa so bili izrečeni mesece prepozno. O tem, da bo Janša sklical referendum o izrednih pokojninskih dodatkih, bi morali razmišljati že prej. Če ne drugače, je druga Janševa vlada leta 2012 v imenu varčevalne ihte – povsem jasno je bilo, da je šlo za ideologijo – ukinila pokojninske dodatke 26 tisoč upokojencem, ki so bili nosilci pokojninskega zavarovanja v drugih republikah nekdanje SFRJ. Ustavno sodišče je kasneje presodilo, da je Janševa vlada različno obravnavala podobne položaje uživalcev pokojnin, ki bi morali biti obravnavani enako, in razveljavilo zakon.

Ko se je torej lani predlog zdaj padlega zakona o dodatkih znašel na parlamentarnih klopeh, bi morala koalicija, v prvi vrsti pa Levica, vedeti, kaj jih čaka. Lahko bi zmanjšali višino predvidenih pokojninskih dodatkov, s čimer bi omejili moč stranke SDS, lahko bi se v parlamentu pogajali s poslanci največje opozicijske stranke in jih vprašali, kaj se jim zdi sprejemljivo. Tega niso storili, o tem niso razmišljali. Leto dni pred volitvami so sprejeli zakon, za katerega je bilo že vnaprej jasno, da ga bo Janša odpeljal na referendum. V politični razpravi pač zelo težko zagovarjaš pravico do privilegijev in časti takšnih in drugačnih zaslužnih državljanov. Kot denimo zelo težko zagovarjaš dvig poslanskih plač in plač drugih funkcionarjev.

»Uspeh desnice na referendumu dokazuje, da desnim političnim strankam ni mar za posameznika, da jim ni mar za slovensko umetnost in kulturo, da mislijo samo nase in na to, kako bi za vsako ceno prišli na oblast. Oblast razumejo kot sredstvo za osebno bogatenje, bogatenje politične stranke in njenih ožjih kameradov. Hkrati pa se mora razumen človek ob izidu referenduma vprašati, kako je mogoče, da se del slovenskega naroda še vedno pusti voditi iz partijskih celic in spovednic, in kako je mogoče, da del slovenskega naroda tako z lahkoto in brez razmisleka štiristotisočkrat pljune na slovensko umetnost in umetnike,« še pravi Vinko Möderndorfer.

Predlagatelji tega ogabnega referenduma bodo kljub tako imenovani zmagi zapisani v zgodovino kot politiki, ki so škodili slovenskemu narodu. Sramovali se jih bomo. Vedno.

Dodajmo, da je bil povod za sprejetje padlega novega zakona banalen. Ko je ministrica za kulturo Asta Vrečko lani štirim nosilcem velike Prešernove nagrade priznala izjemno pokojnino, se je moralo s tem strinjati tudi ministrstvo za finance. Zato se je pojavil predlog, da se ukineta nepotrebno podpisovanje in iskanje soglasij in naj res raje napiše nov zakon, kar je zaradi nejasnih meril leta 2010 priporočilo že računsko sodišče. Vsi ministri, razen Aste Vrečko, torej Majda Širca, Boštjan Žekš, Žiga Turk, Uroš Grilc, Julijana Bizjak Mlakar, Anton Peršak, Zoran Poznič in Vasko Simoniti, so poziv računskega sodišča ignorirali. Ko ga je upoštevala Asta Vrečko, pa je zakon padel na referendumu.

In umetnost?

Absurd tega referenduma je seveda v tem, da se je odločalo o dodatku k pokojninam nekaj desetim vrhunskim umetnikom. Ostali umetniki, predvsem tisti mlajših generacij, so večinoma prekarci, ne pa »umetniške elite«. »Slovenski umetniki vse svoje kreativno življenje živijo na robu revščine. Od avtorskih honorarjev plačujejo davke in prispevke. Služb in socialne varnosti za pesnike, pisatelje, dramatike, slikarje, kiparje, režiserje, celo za igralce, enostavno ni. Tudi če jim država plačuje osnovne prispevke, težko živijo. Niso kreditno sposobni, ker nimajo rednih dohodkov. Sami skrbijo za svoje delo, sami ga prodajajo, so sami svoj promotor in menedžer. Težko si privoščijo družino, saj si ne morejo kupiti stanovanja. Nimajo plačanega dopusta, niti božičnice in še manj trinajste plače ter nikoli ne gredo na počitnice,« še pravi Vinko Möderndorfer. »Svoje življenje pa kljub vsemu posvečajo ustvarjanju za slovenski narod.

Poleg tega za svoje ustvarjanje vsi slovenski umetniki ne dobijo priznanj in nagrad. Čeprav so lahko izjemni ustvarjalci. Tako da je selekcija med umetniki, ki sploh lahko zaprosijo za dodatek k pokojnini, velika. Prevelika. In zdaj so nagrajencem Prešernovega sklada politični manipulatorji, ki jim gre zgolj za naskok na oblast, vzeli še možnost dodatka k že tako težko zasluženi pokojnini (večina jih ima minimalno pokojnino).«

Arjan Pregl, slikar in profesor na Akademiji za likovno oblikovanje, je na Facebooku vseskozi branil pokojninske dodatke in dekonstruiral manipulacije stranke SDS. Dva dni po referendumu mu je nekdo poslal fotografijo obešenega človeka, gre za fotografijo Jamesa Clarka, temnopoltega Američana, ki ga je na Floridi leta 1926 linčala množica belcev. »Tole čaka tebe in tvoje somišljenike,« je Preglu zagrozil anonimnež. Pregl je grožnjo objavil in dodal, da je vse to »rezultat SDS napovedi ’mesarskega klanja’ v referendumskem boju proti umetnikom«. V nedeljo zvečer je Pregl kot komentar na referendumski rezultat objavil tudi karikaturo Hinka Smrekarja, akvarel iz daljnega leta 1910, kjer je Hinko Smrekar naslikal odnos slovenskega malomeščanstva do umetnosti. Na karikaturi so v Jakopičevem paviljonu na ogled postavljeni obešeni umetniki, čisto na koncu pa še karikaturist sam. »Hinko Smrekar je že leta 1910 narisal karikaturo za današnjo priložnost,« je ob karikaturi v nedeljo zvečer, po razkritju referendumskih izidov, pripisal Pregl.

Se je predsednik vlade Robert Golob izpostavil ob tem referendumu? Ni se. Je odšel na gledališko predstavo in govoril o pomenu umetnosti? Ne, raje se je držal ob strani.

Po referendumski zmagi je Janša napovedal nove pritiske na koalicijo in prihajajoči konec sedanje vlade, zmago razuma. Res? Kakšnega razuma? Kakšen razum zagovarja Janez Janša? Razum pogroma in zavisti? »Prepričan sem, da bo zgodovina prav ocenila ta referendum, ki poleg referenduma o umetni oploditvi pomeni dno dna slovenske demokracije, saj je pri štiristo tisočih Slovencih izzval napuh, zavist in sovraštvo,« je prepričan Vinko Möderndorfer. »Predlagatelji tega ogabnega referenduma bodo kljub tako imenovani zmagi zapisani v zgodovino kot politiki, ki so škodili slovenskemu narodu. Sramovali se jih bomo. Vedno.«

Na ministrstvu za kulturo imajo v predalih več prošenj za izredni dodatek k pokojninam vrhunskim umetnikom. Med njimi so tudi posamezniki, ki so dobili veliko Prešernovo nagrado. Ministrstvo mora, če želi seveda spoštovati zakonodajo, odločati o njihovih zahtevkih. In odločalo bo arbitrarno, brez jasnih meril, malce po občutku, tako kot določa zdaj znova veljavni in nepopolni zakon iz leta 1974.