Svoboda za bosonoge psihoterapevte / Kriza identitete stranke različnih okusov

Vlado Miheljak

23. 5. 2025  |  Mladina 21  |  Dva leva

»Prisegamo na socialni dialog, prisegamo, da sprememb, ki jih izvajamo, ne izvajamo po navdihu, ampak skozi trda pogajanja s socialnimi partnerji. Ne bomo dovolili razgradnje, ne bomo dovolili, da bi zasebni kapital narekoval tempo ne reform ne prihodnosti. … Naša vizija je, da je in bo ostala Slovenija socialna država, v kateri bomo poskrbeli za vsakogar. … Če želimo ohraniti in realizirati vizijo socialne države, varne države, predvsem pa demokratične države, potem je skrajni čas, da se na levi sredini zamislimo nad tem, ali je še čas za drobljenje.«
— Robert Golob je na srečanju članov in podpornikov stranke poudaril, da je levoliberalnemu bloku, v katerega postavlja Svobodo, ostalo malo časa za urejanje države in koalicije (MMC TVS in STA, 17. 5. 2025)

»Želim, da stranka ostaja pri svojih sredinskih in liberalnih vrednotah, tudi ko jih pod vtisom naših koalicijskih partneric odnese malo bolj v levo, za moj okus preveč v levo.«
 — Klemen Boštjančič je na istem srečanju opozoril, da stranka ne sme pasti pod slab vpliv in okus levih partnerjev (STA, 17. 5. 2025)

Problem etabliranih strank je, da so zasičene z identitetno rutino. Problem instantnih strank pa je, da je nimajo. Identitete namreč. In stranka Svoboda je prav takšna. Dejansko ne ve, predstavnik česa in koga je ter kdo ji je na zadnjih volitvah dal legitimiteto. Zadnje ljudsko srečanje strankinih tovarišev in podpornikov v Volčjem Potoku je to lepo pokazalo. Najprej po zunanjem vtisu. Po tistem, kar smo videli na zaslonih, je vse skupaj delovalo osupljivo podobno srečanjem populističnih strank desnega pola. Kot mitingi SDS, NSi, SLS. Pač, malo frajtonarice, malo jedače in pijače, malo rokovanja in fotografiranja z ljubljenim predsednikom … Predvsem pa nekateri iz ožjega kroga, ki sicer lojalno sledijo stranki, besednjaka ne morejo in ne morejo uskladiti s strankinimi proklamiranimi načeli.

Denimo, obrambni minister Borut Sajovic kot član in funkcionar stranke, ki naj bi verjela v avtoriteto in formalnopravni okvir države, z retoričnim patosom iz obdobja čitalništva nenehno opleta s predmodernimi pojmi domovine, domoljubja in slovenstva. Je eden tistih v domnevno levoliberalni stranki, ki ni dojel, da izhodiščno tvorilo države ni slovenstvo, ampak državljanstvo; da identitetna oporna točka ni domoljubje, ampak državljanska zavest. Zmeda je podobna kot nenehno balansiranje med levo in geometrično sredino strankinega pozicioniranja. Odmik od leve sredine vodi stranko Svoboda v neizogibni objem neoliberalizma. Kaj točno je hotel povedati minister Boštjančič, sicer ni čisto jasno. Najbrž tudi njemu ne. A če benigni Levici in sploh pahorjansko neopredeljeni SD pripisuje »preveč levo pozicijo«, potem Svobodo očitno vidi na napačnem mestu. Namreč, kljub nazorsko razmeroma širokemu bazenu volivcev na zadnjih volitvah v DZ je kot pribito, da je stranko pripeljalo na vodilni položaj volilno jedro, ki se pretaka od LDS in njenih frakcij prek Jankovićeve Pozitivne Slovenije, nato Cerarjeve in Šarčeve instant stranke vse do Golobove Svobode. V idejni topologiji se ta veliki del volilnega telesa nesporno postavlja levo od aritmetične sredine.

Idejna zmeda vodilne stranke in celotne koalicije nenehno producira tudi zmedo v njenih projektih. Po eni strani se izgublja v projektih, ki bi jih tudi ob večji politični modrosti realno težko izpeljala, hkrati pa tiste, ki so razmeroma enostavno izvedljivi, zaradi parcialnih interesov ali celo diletantstva izhodiščno zavozi. Denimo medijsko zakonodajo, pa zakon o zaščiti živali … Aktualno, zaradi nevednosti ali morda celo namerno, iz priprave občutljivega zakona o psihoterapevtski dejavnosti izključujejo kvalificirano stroko. Ne samo, da predlog zakona ne definira razumno določenih izobrazbenih profilov in kvalifikacij, ampak celo dopušča in predvideva, da bodo odločevalci iz neverificiranih programov licencirali za psihoterapevtsko dejavnost tudi osebe brez diagnostičnih kvalifikacij in kompetenc. Kot da bi nevrokirurgi odpirali lobanje brez predhodne diagnostike, da malo pogledajo, kakšna je situacija »na terenu«. In navsezadnje, tudi vodovodar kaj ve o razvodih, dotokih, odtokih, cevovodih, pa ne dobi licence za kirurgijo abdomna.

Vse skupaj daje vtis, kot da Golobova vlada uzakonja institut bosonogih psihoterapevtov. Pač z aluzijo na prvo obdobje komunistične prenove in modernizacije Kitajske, ko so zaradi hudega pomanjkanja kvalificiranih zdravnikov in obupnih higiensko zdravstvenih razmer na podeželje pošiljali množice mladih polizobraženih in nekvalificiranih ljudi, ki so s hitrimi tečaji anatomije, tradicionalne medicine, akupunkture, bakteriologije, virologije … ter sanitarnih in higienskih standardov usvojili toliko vednosti, da so blažili drastično zdravstveno in sanitarno stanje. Ker so hodili po poljih in vaseh tradicionalno bosi, se jih je prijelo ime bosonogi zdravniki. No, z iztekom kulturne revolucije se je iztekla in predvsem presegla tudi era bosonogih zdravnikov.

Zdi se, da se Golobova vlada na področju zakonske ureditve psihoterapevtske dejavnosti petdeset let kasneje vzvratno premika v psihoterapevtsko kulturno revolucijo.