Angelo Vivante: Jadranski iredentizem

+ + + +

Tržačan Angelo Vivante (1869–1915), časopisni urednik in zgodovinar, je leta 1912 izdal knjigo, ki je bila pod Mussolinijevo vladavino prepovedana.

Tema je politično stremljenje, da bi se italijanski del avstrijskega cesarstva pridružil italijanski kraljevini. Kar ni bilo samoumevno in enosmiselno. Tržaški ladjarji, podjetniki in bankirji so bili namreč v tekmi z Benetkami, tako da jim je godil privilegirani položaj pod Habsburžani. Ko so Francozi prevzeli Italiji Tunizijo, pa je celo italijanska vlada nehala spodbujati iredentistične težnje avstrijskih rojakov. Avtor, ki sicer ne skriva simpatij do »zedinjene Italije«, je predvsem konsekventni mislec. Najprej opiše avstrijsko germanizacijo, ki v šolah in institucijah forsira nemški jezik, nato uspehe italijanskega nacionalizma, zazna preobrat na vladni strani, ki začne strateško podpirati razmah slovenskega nacionalizma, tako da se italijansko-germanski spopad prelevi v italijansko-slovanskega. Tega ne jemlje vrednostno, ampak poudarja čudo, po katerem so območja, kjer je bila slovenska kultura asimilirana, naenkrat zaživela v gospodarski, politični in kulturni prosperiteti. Utemeljeno na statistiki: premoženje hranilnic in posojilnih zadrug se je na Kranjskem v zadnjih dekadah 19. stoletja povečalo za desetkrat, v celotni monarhiji le za trikrat. Sploh, ko je na primerih zaposlovanja pokazala, kako je dejavnik večjezičnosti dajal prednost Slovencem.

Politiko iredentizma je Vivante predstavil kot gospodarsko škodljivo, njegovo prizadevanje je šlo v smeri sožitja med Italijani, Avstrijci, Slovenci in Hrvati na Primorskem. Zanj je dobesedno živel; ko je Italija po podpisu pakta z antanto o priključitvi avstrijskih ozemelj napovedala vojno vzhodni sosedi, je napravil samomor.