Andrej Stare: Minister Gregor pa nič

+ + + +

Avtobiografija najbolj izstopajočega športnega komentatorja Andreja Stareta (1955). Ni ga, ki bi dominiral kot televizijski reporter in bil hkrati polno zaposlen še kot zdravnik.

Avtor je pred mikrofonom naredil vtis z iskrivostjo, legendarnimi lapsusi – SP v hitrostnem drkanju namesto drsanju –, statističnimi uvidi, pa tudi z osebnimi mnenji, ki so razbesnela marsikoga. Od kod torej ta persona?

Delo je žanrsko razdeljeno na čas do prvih afirmacij v studiu nacionalke in potem na zvezdniška desetletja.

Začetek je bravurozen, poln samoironije in s pretanjeno refleksijo izmikanja očetovi brutalni vzgoji, prepleten s peripetijami, ki jih je uganjal skupaj z uličnimi, šolskimi in športnimi tovariši. Narejene so iz malhe uporništva ter obenem odločne volje in energije, da se enfant terrible vsemu navkljub izkaže za klasičnega zmagovalca.

Bralni čar dajejo odkriti popisi bizarnih in tudi dekadentnih situacij, jasno med drugim iz časa služenja JLA, a prav tako izjemne delovne vneme, o kateri pričajo denimo meseci v čitalnici NUK, ko je prebiral poročila s tekem izpred štirih desetletij, da bi z njimi presegel luknjičave in vprašljive uradne statistike.

Ko pa postane zvezdnik, se spremeni tudi njegov slog. Sama pripoved resda še naprej prinaša zanimivosti, izpuhtijo pa zgodbe, distanca do samega sebe in tudi zajedljive pikrosti do sopotnikov in zoprnikov. Avtor postane hiperkorekten in svoje delovanje začne slikati bolj statistično, kot na primer s podatkom, da je bil v Parizu 20-krat, velika imena športa pa so drugo za drugim označena kot prijatelji, ne da bi te trditve podpirale štorije, ki skujejo prijateljstva.

Tako kot je v enem življenju združeval dve intenzivni karieri, tako je v dveh slogih napisal tudi življenjepis.