Tretja, zadnja? / Igračkanje s svetovno vojno

Janko Lorenci

27. 6. 2025  |  Mladina 26  |  Kolumna

Kaj prinašajo vojne, vidimo ta čas v Ukrajini, Gazi, Sudanu, Iranu … in malo celo v Netanjahujevem Izraelu. Vojna je nekaj najbolj destruktivnega, najbolj brezumnega, kar si lahko storijo ljudje. Vojne ubijajo ljudi in ubijajo človečnost.

Pomenijo hitre smrti pod bombami, počasno umiranje pod ruševinami, beg z domov in tavanje brez domovine, tesnobno ždenje v zakloniščih, s tlemi zravnane bolnišnice, pokopavanje pobitih otrok. Pomenijo strah, obup, lakoto, bolezni, pa tudi sovraštvo, strašen cinizem, fanatizem, željo po maščevanju, zamere, ki ne bodo pozabljene. V vojni te hočejo ubiti vojaki, ki pojma nimajo, kdo si, a jih je nadte poslal neki general, nad katerim je neki politik, ki boža svoje otroke, rojake pa pošilja v smrt in mrcvari ves svet.

Vojne so grozota, ki se obnavlja, ker nekomu vedno koristijo. Nikoli niso pobile vseh in vsega, saj nas sicer ne bi bilo več. A človeštvo se razvija in napreduje in izumilo je orožje, ki lahko uniči skoraj vse živo na planetu. Takega orožja je dovolj za množičen poboj, za to, da se iztrebimo. Govorimo seveda o veliki jedrski, tretji svetovni vojni.

Taka vojna bi pomenila milijonkrat pomnoženo ubijanje, umiranje, bežanje, trpljenje …, kakršno je potekalo in se je dopuščalo v sedanjih in preteklih vojnah. Pomenila bi tudi konec mirnih jutranjih kav, sprehodov v mestni park, posedanja ob Ljubljanici ali na Lentu. Knjig, pametnih telefonov, ljubezenskih noči, pokojnin in parlamentov ne bi bilo več. To bi bila prva vojna, ki bi škodila vsem, koristila pa nikomur. Niti generalom, trumpom, putinom, netanjahujem in muskom ne, ker bi čez čas pomrli v svojih sijajnih bunkerjih. Zunaj bi bilo vse radioaktivno in sevanje bi počasi in pravično lezlo proti njim.

Strah pred tako vojno je zdaj v zraku. A take vojne zelo verjetno ne bo. Ker bi ogrozila vse in ne bi koristila nikomur.

Take vojne ne bo zavestno sprožila nobena velika jedrska sila, saj ve, da bo potem uničena tudi sama. Ne varuje nas razum, ampak strah. Velika jedrska vojna lahko nastane le po spletu nesrečnih naključij, ko bi odpovedal nekdo v verigi ukazov, potrebnih, da se jedrsko orožje pošlje v zrak. Ta nekdo je lahko celo umetna inteligenca ali blaznost v glavi kakega človeka, tudi tistih treh, ki imajo največ jedrskih konic in nobenega nadzora nad seboj. Saj si ni težko predstavljati prsta na rdečem gumbu in norega krohota.

A možnost take v osnovi nehotene vojne je majhna. Veliko verjetneje je, da se supersile ne bodo spopadle v samomorilski zadnji vojni, ampak se bodo pogodile in si planet razdelile na fevde.

In jim vladale neusmiljeno in brutalno, jih izkoriščale, izigravale med seboj. Amerika bi imela oblast nad Južno Ameriko in Evropo, Rusija nad polovico Azije, nad drugo polovico in vsaj nad polovico Afrike Kitajska. Supersile bi nastavile svoje regionalne in lokalne žandarje, denimo Nemčijo v Evropi, Izrael na Bližnjem vzhodu, Janšo v Sloveniji itd.

Vse to se po malem že dogaja, veliki trendi pa položaj še slabšajo. Neenakost se poglablja, skrajna desnica napreduje, avtokrati se množijo, svet se divje oborožuje, podnebna kriza pritiska, povojni mednarodni red se seseda. Neznosen cinizem postaja normalen način komuniciranja in ravnanja.

Z sem tem se veča verjetnost jedrske vojne. A take vojne ne bo (ali pa bo le po nesreči). Nesrečna novinarsko-publicistična narava nas sili, da slikamo grožnje pogosto bolj črne, kot so v resnici. V isti rog trobi množica črnih prerokov, špekulantov in tistih, denimo orožarjev, ki živijo od strahu in negotovosti. In seveda politiki, ki sprožajo omejene vojne. A slikanje jedrske kataklizme kot nečesa neizbežnega je klicanje nesreče, je kot samouresničujoče se prerokbe.

To ne pomeni, da si je treba pred to grožnjo zatiskati oči. Realizem je nujen; ja, z veliko smole ta vojna lahko izbruhne. A izhodišče mora biti drugačno: take vojne ne bo in je ne sme biti.

Med takim stališčem in dopuščanjem kataklizme, igračkanjem z njo ali njenim klicanjem je razlika, ki prinaša dramatično različne posledice.

Iz dopuščanja take vojne se napajajo oboroževanje, onemogel strah, fatalizem, beg v zasebnost. Taka drža je voda na mlin vojne psihoze in pod črto povečuje verjetnost jedrske vojne.

Stališče, da vojne ne bo in je ne sme biti, spodbuja pripravljenost na dialog, pogajanja, koncesije. Taka drža zmanjšuje verjetnost tretje vojne in tudi grožnjo, da si bodo supersile razdelile planet in ga potisnile nazaj v surovi kolonializem.

Vojni, ki je še ni, se ni mogoče upreti. Mogoče pa se je upreti trendom, ki vanjo vodijo. Med njimi je ta čas najbolj v ospredju divje oboroževanje. EU z njim, pretiranim, kot je, uničuje samo sebe in svoje članice. A voditelji kot trop ovc drobencljajo za Trumpom.

Kakšno olajšanje, če bi Golob rekel: stop, te norosti se ne gremo. V kolektivni norosti včasih nekaj premakne tudi disonanten glas majhnega člana. Tvegal bi malo ali nič, dolgoročno vsekakor neprimerno manj kot s tihim kimanjem. Pogum in modrost bi mu v dobro šteli tudi volivci. Večina Trumpu, ko meče bombe, ne ploska kot lažni patriot Janša.