Zid

Janko Lorenci

20. 6. 2025  |  Mladina 25  |  Kolumna

Če je že vsak posameznik sestavljen iz dveh delov, sebičnega in solidarnega, ni čudno, da se na dva ali več polov rade razdelijo družbe. Polarizacija je lahko produktivna in spodbuja razvoj; če je pretirana, pa družbo omrtviči in obnori, v skrajnem primeru pa potisne v državljansko vojno.

Izrazita je zlasti v politiki. Stranke se razlikujejo ideološko in na podlagi delitev, kot so podeželsko–urbano, nacionalistično–svetovljansko, versko–sekularno itd. Take razlike spremljajo v politiki in v volilnem telesu čustva, polarizaciji na tej podlagi pa pravijo afektivna, čustvena polarizacija. Po svoje je politika bolj stvar čustev kot razuma. S stranko, ki ji pripadaš ali jo voliš, se identificiraš, ji slediš, odpuščaš ji zablode, do drugih strank in volivcev pa gojiš manj prijazna, včasih celo sovražna čustva. Ideološka in čustvena polarizacija se prepletata, se iz politike selita med ljudstvo in nazaj.

Politična razklanost se praviloma krepi – skladno z rastočo konfliktnostjo družb, ki jo ustvarja pritisk nenehnih kriz, zraslih zlasti na dominantni ureditvi sveta, neoliberalnem kapitalizmu. Nekoč so politični polarizaciji dajale ton ideološke razlike med desnico in levico. Zdaj prihaja v ospredje delitev na skrajno (desnico) in zmerno politiko, sestavljeno iz konservativcev, liberalcev, socialdemokratov, zelenih. Zmerna politika vpliv izgublja, skrajna in populistična desnica – asocialna, nacionalistična, pogosto avtokratska – pa napreduje.

Grozi tudi, da bo pokopala demokracijo in EU. Za to nevarno premeščanje politične moči je kriva predvsem zmerna politika, saj je prav ta v zadnjih desetletjih obvladovala sceno, posvojila neoliberalni kapitalizem, s tem zakuhala krize, stiske in nemirno, negotovo družbo. Državljani ji odtegujejo zaupanje, bojijo se socialnega padca ter se obračajo k skrajnežem in obljubam o preprostih rešitvah. Mnogi volivci vedo, da takih rešitev ni, a tako dajo duška razočaranju nad zmerno politiko.

Iz te zagate je pot zelo jasna – zasuk nazaj v bolj solidarno, bolj umirjeno družbo. Toda zmerna politika takega zasuka ne zmore, na silo ohranja status quo in še naprej nazaduje. Braniti se skuša tako, da sklepa medsebojna zavezništva, do skrajne desnice pa postavlja »požarni zid« – si prepoveduje sodelovanje z njo. A ta zid se kruši, marsikje s skrajneži že sodeluje ali pa se jim prilagaja: se zapira priseljevanju, opušča zeleno politiko in išče rešitve v pospešenem oboroževanju, ki bo neizbežno okrnilo socialnost in povečalo družbeni nemir. Vse troje je izrazito kontraproduktivno, kotí nove krize, spravlja na oblast nove trumpe, putine, netanjahuje, janše, svet pa žene v čedalje bolj negotovo, nevarno prihodnost. Ozračje postaja težko, vojne so vse bolj okrutne, po katastrofi diši.

Politično polarizacijo spremlja atomizacija, drobljenje družbe z značilno miselnostjo jaz jaz jaz. Oba fenomena družbo lepita v antagonistične skupine, hkrati pa jo drobita. Nikjer nista prignana do konca, saj bi popolnoma razklana ali popolnoma razdrobljena skupnost nehala delovati. Sta pa dovolj močna, da so zahodne družbe vedno bolj nestabilne in nemirne. Kako se bo poglavitni konflikt časa – spopadanje, sobivanje in sovplivanje zmerne in skrajne politike – razpletel, ni odločeno. Demokracija je bila že večkrat povožena, pogosto pa si je opomogla. A trendi so slabi.

Politična polarizacija je naravna, saj odraža razlike v družbi. Problem postane, če je do konca izostrena. To potrjuje tudi slovenska zgodba, v glavnem univerzalna, po malem pa specifična.

Naša polarizacija je deloma nasledek starih slovenskih delitev na liberalce in klerikalce. Zaostrila se je z državljansko vojno, bila v socializmu potlačena in oživela z osamosvojitvijo in demokracijo. Janševa SDS je v našo skrajno desnico zrasla postopoma, zdaj pa je v Evropi med najtršimi. Zmerna politika z njo noče sodelovati, večina volivcev jo v tem podpira – in tako SDS bolj poredko pride na oblast.

Požarni zid po slovensko nam dela škodo – s tako polarizirano, razklano politiko niso mogoči dolgoročni projekti, ki zahtevajo kontinuiteto in politično soglasje, razvoj države trpi, zunanja politika doživlja sunkovite zasuke, čustvena polarizacija zastruplja družbo. To govori za sodelovanje obeh polov. Toda vsaka velika ali podobna čezpolna koalicija bi našo skrajno desnico priznala kot normalnost in Sloveniji trajno vtisnila Janšev pečat. SDS suvereno obvladuje desni pol in postaja še skrajnejša, nasprotni pol pa je razdrobljen, politično-nazorsko dokaj fluiden in ostaja živ z vedno novimi obrazi, ki pa kmalu izdihnejo.

Skratka, poroka zmerne politike z Janšo in njegovimi prepleskanimi sateliti ostaja prepovedana. Škoda, ki bi nastala z njo, bi bila večja od tiste, ki jo povzroča sedanja polarizacija. Janšo je treba poraziti na naslednjih volitvah in ga trajno oslabiti. Pot do tega smo omenili – dovolj korenit in očiten zasuk zmerne politike v bolj solidarno družbo. To je preživetveni test Golobove koalicije.