Kurjači

Janko Lorenci

4. 7. 2025  |  Mladina 27  |  Kolumna

Če je dolgo prevroče, postaneš siten, nasilen, otopel, delo ti gre slabo od rok, prej te zadene kap, prej se zaletiš z avtom. Podobno je z družbami – tudi one postajajo nasilne, razdražene, otopele na planetu, ki se preveč segreva. Kurjač pa smo ljudje.

Vročinski valovi se množijo, daljšajo, intenzivirajo. Polovica človeštva doživi na leto vsaj 30 dni ekstremne vročine. Evropa s Slovenijo vred se segreva dvakrat hitreje od globalnega povprečja. Poletja postajajo težka, vročina kolektivni problem. Vročinski valovi povzročijo več smrti kot poplave, potresi in viharji skupaj. V Ameriki razpravljajo, ali bi jih opremili z imeni, kot to počnejo s hurikani; to naj bi jih nekako poosebilo in povečalo zavedanje, kako nevarni so. A problem niso samo ekstremne vročine. Tudi nekoliko nadpovprečne, a trajno višje temperature podobno kot visok krvni pritisk tiho načenjajo zdravje ljudi in spreminjajo naravo.

Zmerne in ekstremne vročine imajo kopico posledic. Ene so očitne, druge prikrite.

Med prve spadajo hude in dolge suše. Zato se množijo velikanski gozdni požari v Kanadi, Sibiriji, Amazoniji, zato se širijo pustinje, zato trpi kmetijstvo, se dramatično krčijo zaloge vode, ki napajajo vodovode, namakajo polja, hladijo jedrske elektrarne in podatkovne centre. Večja mesta, desetletja prilagajana avtom, ne ljudem, postajajo naporna za življenje. Vsem je skupno troje: povečana vročina, premalo zelenja, veliko betona, ki podnevi toploto akumulira, ponoči pa oddaja. Prebivalci se zapirajo v klimatizirane kletke, ki pa so slabe za zdravje, obremenjujejo energetske sisteme in dodatno segrevajo mesta.

Vročina niža storilnost in povečuje število delovnih nesreč. Skupaj z drugimi posledicami podnebne krize spreminja gospodarstvo; na mnogih področjih postajajo zavarovalne premije previsoke za posameznike in podjetja, kar bo zamajalo finančni sektor, vso ekonomijo in družbo. Vročina bo pognala v beg cela ljudstva, že zdaj pa boleče povečuje neenakost in razgalja krivičnost sistema; revnejši se teže zavarujejo pred vročino, delajo v pripeki itd., njihov ogljični odtis pa je v primerjavi z bogatimi in premožnimi smešno majhen. Tudi zato toliko običajnih ljudi noče nositi stroškov zelenega prehoda.

Vročina je slaba za zdravje, telesno in duševno. V vročinskih valovih se število smrti zlasti med starejšimi občutno povečuje, zdravstveni sistemi so dodatno obremenjeni. Klimatske spremembe vplivajo tudi na psiho. C. P. Aldern v Teži narave piše, da – ne vsi in ne ves čas – postajamo bolj sumničavi, paranoidni, tesnobni, nihilistični, jezni. Raziskave potrjujejo, da smo v vročini nasilnejši, bolj razdražljivi, manj empatični – slabši ljudje postanemo. Podnebna kriza nas že spreminja in to ne samo v pasjih dneh; v številne ljudi se naseljuje podnebna tesnoba, še pred 20 leti skoraj neznana.

In vsako leto je bolj vroče, segrevanje pa se pospešuje.

Globalna temperatura planeta se je od leta 1970 do 2010 povečala za pol stopinje, od 2010 do danes pa za celo stopinjo. To naglo pospeševanje osuplja in spravlja v strah tudi klimatologe. Zemlja tiči v energetskem neravnotežju – nazaj v vesolje oddaja manj energije, kot je dobiva od sonca. Ohlajanje planeta preprečujejo toplogredni plini, izdelek človeštva. V zrak jih še vedno pošiljamo vsako leto več – in si pridelujemo vedno hujše vročinske valove, suše, poplave, selitve narodov … Niše, primerne za življenje kurjača, se krčijo.

Ker so državne in družbene meje in ločnice izum človeka, ne planeta, smo dolgoročno v godlji vsi, severnjaki in južnjaki, revni, bogati in tisti vmes. Najprej bodo v stisko zaradi razkrajanja javnih služb zašli reveži in srednji sloj, a prej ali slej se bodo v primežu med ranjeno naravo in množicami, ki se bodo tolkle za preživetje, znašli tudi bogataši. Bolj na udaru bo svetovni jug, a dosti na boljšem ne bo niti naš Zahod, domnevno razvit in napreden. Ta v tem prelomnem času, ko se odloča, ali bo prihodnost distopična ali znosna, piše bedno, sramotno zgodbo.

Odpovedal je na vsej črti; glede podnebne krize ima do »ostanka sveta« velik ekološki in moralni dolg; prvi se je zavedel krize okolja, se lotil zelenega prehoda – a ga že opušča. Pri tem prednjači Trump, agresivni, cinični mačo z največjo gorjačo na svetu. EU, do ZDA tradicionalno servilna, neenotna in pod pritiskom lastne skrajne desnice, se mu bedno klanja in z rahlimi zamiki sledi njegovemu zanikanju podnebne krize, rušenju demokracije in povojnega mednarodnega reda. To je popolnoma zgrešeno ravnanje; tako uničuje samo sebe in izgublja priložnost, da bi se izvila ameriški tuteli, postala resen globalni igralec ter skupaj s Kitajsko in še kom obdržala pri življenju zeleni prehod. Upor Trumpu bi pomagal njej in ameriški demokraciji, kolikor je še je. Namesto tega se poslušno oborožuje v praznem upanju, da se bo tako vojaško osamosvojila in ekonomsko oživila.

In si – sama okužena s trumpizmi, orbanizmi, janšizmi – ne prizna, da jo ta čas bolj kot Putin ogroža Trump.

Vsako leto pa bo še bolj vroče in možgani bodo še bolj scvrti.