Vaje v blefu

N'toko

4. 7. 2025  |  Mladina 27  |  Žive meje

Težko je opisati težo dogodkov prejšnjega tedna. Predsednik vlade Robert Golob je brez mandata, brez podpore socialnih partnerjev in brez konsenza državljanov dal zavezo Natu, da bo Slovenija obrambne izdatke povečala na pet odstotkov BDP. Sploh lahko dojamemo, kako noro je to? V državi, kjer se je treba leta pogajati za vsak promil, se je čez noč odločilo, da bo več kot 20 odstotkov proračuna šlo za obrambo! Ne le da gre za nenaden izdatek, ki zamaje temelje vseh načrtovanih vladnih reform, ampak takšna zaveza pomeni celovit preobrat na slovenski razvojni poti. Z Golobovo zavezo prehajamo v militaristično ureditev, kjer vse več družbenih procesov poteka po diktatu »varnostnih vprašanj« – vsi, od raziskovalnih inštitutov do podjetij, od šol pa do medijskih hiš, bodo postopoma primorani iskati sredstva za delovanje v kufrih ministrstva za obrambo. Še več, skupaj z denarjem gre tudi za enormen prenos politične in družbene moči v vojaško sfero. Ne glede na način, kako se bo zaveza dejansko uresničevala, smo lahko prepričani, da nobena druga odločitev te vlade ne bo imela tako temeljitih dolgoročnih posledic. In kot smo jasno videli, se niti slovenska politika niti mediji niso sposobni soočiti s težo trenutka.

Tako so nam namesto prevzemanja odgovornosti raje uprizorili vaje v blefu. Najprej je bila uprizoritev upora: vodstvi SD in Levice sta zaigrali koalicijsko trenje, češ da ju je predsednik vlade izigral in da na zloglasni seji vlade niso požegnali podpisa zaveze. Po poročanju N1 sta morala še pred točko dnevnega reda, na kateri se je odločalo o desetinah milijard evrov proračunskega denarja, Asta Vrečko in Matjaž Han predčasno oditi zaradi »drugih obveznosti«. Komu verjamete, se lahko odločite sami, lahko pa smo prepričani, da je šlo predvsem za proceduralni šov, ki je zaposlil novinarje, dokler se jim ni v ponedeljek postreglo z razpletom v obliki »mini koalicijskega vrha« – srečanja, na katerem so se partnerice poenotile o tem, kakšen piarovski spin bo ubrala vsaka izmed strank, da se čim bolj opere krivde in hkrati ohrani nemoteno sodelovanje z ostalimi. Še najtežje je to manevriranje za Levico, ki mora uprizarjati upor proti militarizmu, ne da bi ogrozila svoj položaj v vladi, ki militarizem izvaja. Vsak dan nam zato v objavah dokazuje, da je storila vse, kar je bilo mogoče – razen seveda tistega, kar bi dejansko učinkovalo, to pa je izstop iz koalicije.

Ko je enkrat prišlo do zavedanja, da je dogovor o petih odstotkih zakoličeno dejstvo, je sledilo relativiziranje. Golob je število pet razdelil na čim manjše koščke, da ne bi bilo videti tako strašno (»V resnici smo se zavezali le za 2 odstotka + 1,5 odstotka in 1,5 odstotka!«). Arčon nas je poučil, da je »eno deklaracija, drugo pa resolucija«, Sajovic pa je svoje razumevanje proračunske aritmetike povzel kar v pesniškem jeziku: »Srcu so bližje trije odstotki.« Propagandni skovanki o »dvojni rabi« so se priključili novi zavajajoči buzzwordi, kot sta »odpornost« in »podporna zmogljivost«, militarizacija pa se nam je predstavila kot gradnja bolnišnic in šol. Takšnih verbalnih akrobacij nismo videli že od Cerarjevih »tehničnih ovir«! Temu so se pridružili tudi mediji – komentatorji so nas nemudoma začeli tolažiti s Türkovo pogruntavščino, da se »nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha«, češ: saj na koncu ne bo zares pet odstotkov, dejansko bo to prineslo le nekaj računovodske kreativnosti. Namesto da bi se novinarjem ob tem diletantskem gnetenju proračuna vključili vsi alarmi, so večidel sodelovali pri zamegljevanju učinkov zaveze. In tako se kuha žaba … Pred le nekaj meseci se nam je zvišanje obrambnih izdatkov na dva odstotka BDP zdelo nedopusten poseg, zdaj bomo ponosni, če se bomo prešvercali skozi s 4,3 odstotka.

Ves ta blef pa ni mogel zakriti očitnega dejstva: da je vlada na ukaz Donalda Trumpa povozila demokratično odločanje in sprejela zavezo, ki ji volivci vladnih strank ostro nasprotujejo – in to prav v trenutku, ko koalicija z njim pomeni sodelovanje v genocidu in kriminalni vojni proti Iranu. A namesto da bi se ob tem postavila vprašanja slovenskega položaja v mednarodnem prostoru, o pogojih suverenosti in morebitnih alternativah zvezi Nato, smo v odgovor dobili nekakšen geopolitični fatalizem. Razprave se bolj ali manj iztečejo v slogu: »Kaj pa bi lahko Golob naredil drugače? Bodimo resni, ne more se mala Slovenija upreti velikim silam!« Tako se odgovornost za kapitulacijo zvali z ramen konkretnih političnih odločevalcev na abstraktne kategorije, kot so »majhnost«, »strateška nemoč« in »ekonomska odvisnost«, zavzemanje za mir pa postane nekakšna naivna drža – nekaj, kar lahko počnemo le na simbolni ravni (kot na primer dobro uprizarja Golob, ki je v tednu, preden je Trumpu obljubil pet odstotkov našega BDP, pozival državljane k podpisu peticije proti genocidu).

Tako smo prišli do temeljnega blefa, na katerem stoji ves politični teater: blefa, da alternativna pot ni mogoča. Toda razlog, da v tako ključnih trenutkih politiki na mizi nimajo alternativ, najdemo prav v dejstvu, da so jih pred tem sami temeljito zatrli. Ta »majhnost« in »nemoč« nista samoumevni danosti, ampak posledica zavestnega in dolgoletnega podrejanja zahodnemu kapitalu. Prav zato smo lahko prepričani, da to ni zadnja kapitulacija, ki ji bomo v prihodnjih letih priča. Z enakimi argumenti, kot smo si pred nekaj meseci utemeljili dva odstotka za militarizacijo, pred nekaj tedni tri odstotke, danes pa pet odstotkov, bomo čez nekaj let utemeljevali sedem, deset ali 20 odstotkov. Kajti ko nimaš načrta izhoda, moraš pač sprejeti, kar ti vsilijo. Politika pa se medtem zreducira na umetnost, kako prebivalce naplahtati, da so te kapitulacije v resnici nekakšne prikrite zmage.