Politika brez dejstev

Bernard Nežmah

11. 7. 2025  |  Mladina 28  |  Pamflet

Župan glavnega mesta že dve desetletji razglaša, da je Ljubljana najlepše mesto na svetu in ob vsaki priložnosti našteva mednarodne titule, ki jih je dobila kot primer zelenega mesta, vmes pa je dal nonšalantno posekati del grajskega griča, izpeljal prave goloseke po Golovcu, na Rožniku in Šišenskem hribu, za povrh pa so pod njegovo taktirko uvedli navado drastičnega obrezovanja mestnih dreves v imenu nege narave. Tokrat kvalitete mestnega zraka ni izmeril Zoran Janković osebno, ampak Evropska agencija za okolje. Ta je proučila stanje v 769 evropskih mestih, med katerimi se je Ljubljana uvrstila na 709. mesto, torej spada v deset odstotkov mest z najslabšim zrakom, na samo dno Evrope.

Je torej župan, ki ni sposoben meščanom zagotoviti spodobnega zraka, odstopil? So osrednji mediji prinesli serijo prispevkov o zdravstvenih posledicah in številu pljučnih in drugih bolezni, ki jih povzroča kontaminirano ozračje? Nak, gledali smo Jankovićev šov, kjer se je s svojimi sodelavci čudil, kako je to mogoče, saj da je vodil izjemno politiko ukrepov v prid zdravemu okolju, in izpostavil, da so po evropskih mestih postavili merilne naprave za analize zraka v zelene oaze, medtem ko jih ima Ljubljana ob prometnih žilah. Glavar prestolnice je žrtev evropske agencije, ki je zlohotno priredila podatke in očrnila belo mesto. Mediji so mu sledili, prinesli sliko skrušenega moža in sočustvovali z nesrečnikom. Nobenih primerjav z drugimi mesti, ne predstavitev faktov, zaradi katerih je Ljubljana uvrščena med mesta z najbolj kontaminiranim zrakom. Tudi ne vprašanja, ali bo sedaj odstopil od napovedane gradnje megalomanske sežigalnice? Dejstva so nepomembna, če župan pravi, da meščani vdihavajo podalpski zrak.

Sočasno se je dogodilo politično dejstvo, da sta stranki Levica in SD v parlamentu sprožili glasovanje o referendumu o višini izdatkov za Nato. V opozicijskih strankah NSi in SDS so presodili, da le blefirajo, da hočejo le ustvarjati vtis, da nasprotujejo koalicijski Svobodi, in so pregnano glasovali za njuno zahtevo. In kako sta odreagirali zmagoviti pobudnici? Vodja Levice Asta Vrečko je v oddaji Politično besnela nad SDS, ki jo je podprla, in bila benevolentna do Svobode, zoper poteze katere je sploh vložila referendumsko podporo!??

Na drugi strani se je premier Robert Golob odzval bliskovito. S strankinim možganskim trustom je v uri sklenil, da bodo sami vložili referendum o izstopu iz Nata. A glej vraga, v slabem tednu je dal k sebi poklicati vrhunske ustavne pravnike, da bi poglobljeno premislili o zadevi, in se potem ped kamerami predstavljal kot preudarni politik, ki ne reagira impulzivno. In dominantni mediji so mu stopili ob stran s tenorjem, kako rešiti državo pred diplomatsko blamažo. Isti predsednik v družbi svetovnih voditeljev napove dvig vojaških izdatkov na pet odstotkov, dva tedna kasneje pa kliče po izstopu iz Nata, pri čemer je njegov predlog posvetovalnega referenduma irelevanten; v Nato je dežela vstopila z ustavno večino, iz katerega lahko izstopi le po enakem postopku. Ampak tako kot pri Jankoviću se dominantni mediji ne ukvarjajo z dejstvom dveh referendumov, temveč s tem, kako naj se Golob izkobaca iz svoje godlje.

Medtem je evropski parlament sprejel resolucijo, v kateri pričakuje od slovenske države, da naj vrne dan spomina na žrtve komunističnega nasilja in da naj pokoplje množico po vojni pobitih, katerih kosti ležijo po jamah in skladiščih. Trojica evroposlancev Marjan Šarec, Irena Joveva in Vladimir Prebilič se je ostro odzvala, češ da je to napad na junaško partizansko gibanje. Še ostrejša je bila državna predsednica Nataša Pirc Musar, češ, da je ta resolucija »zmanjševanje pomena narodnoosvobodilnega boja oziroma nedopusten poskus zgodovinskega revizionizma ter poantirala, da je bil narodnoosvobodilni boj pogumen boj posameznic in posameznikov proti nacizmu in fašizmu, ki si zasluži globoko spoštovanje. Kot da bi poslušali partijske litanije iz petdesetih let. Sploh, ker v evropskem parlamentu niso glasovali o spoštovanju vojaškega odpora proti okupatorjem, ampak o posledicah množičnih zločinov in terorja povojne jugoslovanske države.

Leta 1945 je bila v svobodi izrinjena uporaba termina Ženevska konvencija. Ta je od leta 1929 opredeljevala pravni status vojnih ujetnikov in s tem 13 tisoč domobranskih vojakov, ki jih je britanska armada maja 1945 predala jugoslovanskim oblastem. Njen 2. člen od države zahteva, da jih obravnava humano in jih obvaruje pred vsakršnim nasiljem. 17. člen terja od zaporniškega osebja, da ujetim omogoča organizacijo intelektualnih in športnih aktivnosti. 32. člen prepoveduje, da bi ujetim naložili nevarna in zdravju škodljiva dela. 36. člen določa pravico ujetnikov, da si dopisujejo s svojci. 62. člen terja, da ima v primeru sodnega postopka ujetnik pravico, da si izbere svojega odvetnika ali da mu ga vsaj določijo po uradni dolžnosti. 64. člen določa, da se lahko vsak ujetnik pritoži zoper izrečeno kazen.

Titova in Kardeljeva država določil ženevske konvencije ni upoštevala v ničemer in je vojne ujetnike preprosto postrelila ter na skrivaj zagrebla. Kraljevina Jugoslavija je bila podpisnik konvencije in vlada Tito-Šubašić njen dedič. OK, to so brezpravja iz oddaljenih časov, kakšno povezavo ima to s slovensko državo?

Tudi slovenske vlade še naprej kršijo mednarodno konvencijo o vojnih ujetnikih. 76. člen v primeru smrti ujetnika določa, da ga mora država, ki ga je imela v ujetništvu, dostojno pokopati in da mora biti grob spoštljivo označen in vzdrževan!