Stvarnost pod leporečjem

Bernard Nežmah

18. 7. 2025  |  Mladina 29  |  Pamflet

Pred leti se je v Ljubljani v predsednico Inštituta 8. marec obregnil možak, ki jo je grobo zadel v ramo in jo še besedno nadlegoval. Njegovo početje so v hipu prek medijev obsodili predsednica države, premier in predsednica državnega zbora kot nedopustno obliko nasilja. Pred dnevi je skupina Romov napadla sedemdesetletnega kmeta na njegovi njivi v Klečah in ga tako premikastila, da so ga morali oskrbeti na urgenci. Nataše Pirc Musar, Roberta Goloba in Urške Klakočar Zupančič to pot ni bilo slišati. So bili morda na državniških poteh? Ko se je kak dan kasneje v zvezi s fizičnim nasiljem Romov oglasil poslanec SDS Žan Mahnič s pozivom, naj se ljudje včlanijo v strelske družine, je vsa trojica oživela in obsodila poslančevo pisanje. Posebej eksplicitno državna predsednica, rekoč, da si varnosti ne zagotavljamo z orožjem, temveč z vladavino prava in z zaupanjem v državne institucije. Ima prav - če mora človek sam skrbeti za svojo varnost s pištolo za pasom, potem ne živi v pravni državi, ampak na divjem zahodu. Toda skoraj istočasno sta potekala dva mitinga v Šentjerneju in Ljubljani, kjer je več kot tisoč domačinov po vrsti fizičnih napadov posameznih Romov na krajane in po seriji njihovih kraj in tatvin, ki da jih policija sploh resno ne obravnava, protestiralo in od države zahtevalo enakost pred zakonom. Preprosto, deklarativni ideal pravne države ne deluje!

Tovrstni konflikt ima v sebi sicer nevarno dimenzijo posploševanja, ki lahko kriminalizira Rome kot celoto. Toda državna oblast še naprej ravna, kot da živimo v idiličnem svetu. Statistični podatki o številu romskih otrok, ki končajo osnovno šolo, so šokantni, še huje je to, da mnoštvo otrok sploh redno ne obiskuje šole, temveč se le formalno pojavijo sem ter tja, ravno toliko, da statistika zabeleži, da hodijo v šolo. Nekaj mesecev nazaj so župani krajev z romsko populacijo naslovili na državni zbor zahtevo po spremembi zakonodaje, ki bi predvidela tudi ukrepe, kako romsko deco vključiti v dejansko obliko šolske socializacije. Vladajoča večina je njihove zahteve zavrnila, a se problema ni lotila s svojim alternativnim zakonom. Še več, ignorira ustavno pravico, da ima vsak otrok pravico do šolanja.

Umikanje pred perečimi družbenimi problemi pa vladajoča koalicija vrši tudi pri povojnih pobojih, pri čemer uprizarja nonšalantno dvoličnost. Ne samo ona, enako dominantni množični mediji. Ti so v zadnjem tednu objavili vrsto prispevkov ob tridesetletnici genocida v Srebrenici, v katerih so dali besedo raziskovalcem in ohranjevalcem spomina ter sorodnikom umorjenih. Toda malo pred tem je minilo osemdeset let od največjih povojnih pobojev v Sloveniji, ki pa so zalepljeni z molkom ali kvečjemu s kratkim poročilom o komemoracijah. Še več, ta spomin je shizofren - državna predsednica v isti sapi govori o zločinu nad vojnimi ujetniki in hkrati poje slavo partizanski vojski, ki je zločin izvedla. Tu pozablja na svoj napev o spoštovanju vladavine prava, Tito in komunistična oblast je s pomočjo svoje armade vzpostavil brezpravje, v katerem svojci zaprtih niso imeli niti pravice od uradnih organov izvedeti, kaj se je z njimi zgodilo, niti niso dobili mrliških listov. Tudi to je slovenska zgodovina, vendar jo dominantna politika z medijsko večino ne ubesedi kot lekcijo, ki je nikoli ne smemo ponoviti, ampak prakticira memoricid!

Se je pa medtem razširilo veselje po štirih malih krajih na periferiji, v katerih je bil Petrol v spopadu z vlado protestno zaprl lokalne črpalke, potem pa jih je spet odprl. Na enem kriznih sestankov je minister za regionalni razvoj Aleksander Jevšek (SD) točil solze nad tragedijo obrobja, v katerem domačini izgubljajo banke, bankomate, pošte, upravne urade, trgovinice in bencinske črpalke. A kaj je naredil v svojem mandatu? Te institucije so vitalni organi, ki sploh omogočajo spodobno bivanje tudi v naseljih bogu za hrbtom. Je torej vlada sprejela ukrepe, ki bi davčno, sistemsko in z denarno pomočjo omogočali ohranjanje teh življenjskih žil, ki bi posredno ustavljali beg domačinov v prestolnico in večja mesta? Nak, mediji so te dni poročali, da v 12 razvojnih regij prihaja 347 milijonov, za projekte večjih mest, samo v Ljubljano za sofinanciranje kolesarskih površin 14 milijonov. In to pod krilatico dogovora za razvoj regij, ki pravi, da ima namen dvig kakovosti življenja v vseh regijah in zmanjšati regionalne razlike med regijami. Kje so se v planih podjetniških inkubatorjev etc. izgubili majhni kraji in naselja? Pod imenom skladnega regionalnega razvoja vlada financira še večje razlike med standardom življenja v prestolnici in kraji, kjer jim je največja sreča to, da ohranijo bencinsko pumpo.

Najlepše delo pa opravlja minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac. Vpeljal je že nove davščine v prid dolgotrajni oskrbi starih in onemoglih. Ideji ni kaj očitati, toda zadnjič je predsednik vlade Robert Golob v parlamentu izrekel, da bodo do te oskrbe upravičeni vsi. Notorična laž, obstajajo kriteriji, kdo je do tega plačila sploh upravičen. Starec, ki se sam obleče, umije in se loti kosila s priborom v rokah, a ni sposoben poti v trgovino in opravka na banki, pač ne. Obstajala bodo rešeta odločanja, pri čemer Skupnost centra za socialno delo protestira, češ da sploh ni formalno določen vstopni prag za pridobitev pomoči. In kam naj se pritoži starka, ki so ji prošnjo zavrnili. Pritožbeni organ, kot je inšpekcija za dolgotrajno oskrbo, sploh še ni vzpostavljen.