Ovadeni Tonin zvito spreminja razpravo

Od zlorabe uradnega položaja do tajnosti prisluškovanih podatkov

Matej Tonin se brani dovolj spretno. Predsednik Nove Slovenije je skupaj s tremi poslanci iste stranke ovaden zaradi zlorabe uradnega položaja pri nadzoru Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb (Knovs) nad delom policije, o čemer je, podkrepljeno z dokumenti, prvi poročal novinar Žan Dolajš za dnevnik TV Slovenija.

Poglavitni očitek je, da je prvak krščanskih demokratov izrabil Knovs za pridobitev informacij, ali policija prisluškuje njemu in njegovim strankarskim kolegom. Pa tudi, da je te informacije nepooblaščeno posredoval naprej, domnevno prek aplikacije Signal, kar naj bi služilo strankarskim interesom. Lista vpletenih je videti povezana z aferami v podjetju Dars, Valentinom Hajdinjakom in znova odvetnico Nino Zidar Klemenčič.

Tonina in njegove strankarske kolege naj bi močno zanimalo, če jim policija prisluškuje. Le zakaj?

Brez sramu

Za hip se velja spomniti: pred leti sem se čudil moralni sprevržnosti Nove Slovenije, ki je na čelo Darsa nastavila Hajdinjaka, hkrati pa je ta istočasno ostal podpredsednik stranke. Na moje zdaj ne več veliko presenečenje so mediji zelo skromno poročali o tej grobi politični nehigieni krščanskih demokratov, ki so se pred tem vsakič znova zaklinjali, da se mora politika umakniti iz gospodarstva in grajali druge. No, v NSi so uspeli brez sramu obrniti trend in zanikati lastno držo.

Tonin tudi tokrat očitke zavrača in trdi, da je bil nadzor Knovsa zakonit. Takšen je bil tudi njegov poudarek v medijskih nastopih, npr. v Odmevih pri Igorju Bergantu. Tam je znova ponavljal, da podatek, da se nekomu ne prisluškuje, ni tajen, zato ne vidi kršitve zakona. Prav tako je zanikal obstoj spornih sporočil v šifrirani komunikaciji, kot so jih prikazali mediji. Zraven pa namigoval, da gre za politično motivirano zlorabo policije s strani vladnih akterjev, ki naj bi servirali informacije – pri tem omenja spolitizirano policijo s strani Golobove vlade in predvsem prikrito delovanje posebnih premierjevih zaupnikov, Damirja Črnčeca in Vesne Vuković.

Toninov argumentacijski manever

Osrednja točka razprave okoli ovadbe je, ali je Tonin zlorabil pooblastila Knovsa za osebne ali strankarske namene, pri čemer policija meni, da je šlo za neupravičeno pridobivanje in posredovanje informacij. Sam, kot rečeno, v tem vidi poskus političnega obračunavanja in vztraja, da ni kršil zakona, nadzor pa je potekal v skladu z zakonodajo. Skratka, jedro očitkov bi moralo ostati domnevna zloraba Knovsa za pridobivanje in posredovanje informacij o prisluškovanju v strankarske namene, kar Tonin odločno zanika.

Zakaj izpostavljam to dejstvo? Zaradi njegovega ponavljajočega se odgovora: »nisem še slišal, da bi bil podatek, da se nekomu ne prisluškuje, tajen«. Poudarek so naredili za nasloven na MMC strani javne radiotelevizije in s tem prispevali k zamegljevanju razprave. Trdil bom, da gre za prozoren obrambni argument, s katerim skuša zavrniti očitke o svoji zlorabi pooblastil Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb in neupravičenem posredovanju informacij, ki se mu mediji zaenkrat niso znali učinkovito zoperstaviti ali ga vsaj ustavljati.

Napačna sled in zastranitev

V argumentacijskem smislu šef NSi, ki bo kmalu zapustil to mesto in ga prepustil nekomu drugemu, evidentno uporablja napačno sled (red herring). S tem skuša zmanjšati težo očitka, da je zlorabil Knovs za osebne ali strankarske namene, saj implicitno sugerira, da ni razkril nobenih občutljivih ali zaupnih informacij, ki bi lahko ogrozile delovanje policije ali varnost. Če podatek ni tajen, to je najbrž njegova implicitna ideja, ni moglo priti do kršitve zakona.

Vendar pa tako zastavljen argument ne naslavlja neposredno osrednjega očitka, da je Knovs uporabil za pridobivanje informacij v strankarske namene. In sicer ne glede na to, ali so te informacije tajne ali ne. Zakon o parlamentarnem nadzoru obveščevalnih in varnostnih služb (ZPNOVS) določa, da mora Knovs delovati v skladu z javnim interesom, ne pa za zaščito osebnih ali strankarskih interesov. Če je Tonin izrabil pooblastila komisije za preverjanje prisluškovanja sebi ali članom NSi, pa še to v primeru vpletenosti v afero, to samo po sebi predstavlja težavo, povsem neodvisno glede na naravo podatka, tj. tajnosti ali netajnosti.

Toninova napačna sled ima vlogo preusmerjanja pozornosti z glavnega očitka – z zlorabe Knovsa za strankarske namene na vprašanje tajnosti podatka. Zaenkrat kaže, da nobenemu novinarju v pogovoru z njim ni uspelo preprečiti takšnega cilja v njegovi argumentacijski prevari. Osredotočanje na tako rekoč pravno tehnično vprašanje, ali je podatek, ki ga je pridobil, sploh tajen, seveda služi zmanjševanju vtisa, da je storil kaj narobe in razpravo preusmerjati na manj sporno področje – in tudi na tem je lahko odgovor drugačen.

Kar spretno poskuša storiti, je dokazovati, da podatek ni tajen, kar bi po njegovem lahko oslabilo del očitkov, povezanih z razkrivanjem zaupnih informacij.

Odsotnost argumentacijske kompetence

S tem se seveda izmika jedru ovadbe proti sebi in svojim kolegom. Tonin je v Odmevih poskušal še z drugimi grobimi primeri napačne sledi: »Je pa žalostno, da se pri vseh pretepih, pri vseh stvareh, ki se dogajajo navadnim državljanom, policija ukvarja s tem, ali smo mi nekomu sporočili, da se mu ne prisluškuje. To je zapravljanje davkoplačevalskega denarja, zelo preprosto.«

Po njegovem bi se morali ukvarjati z Romi, ne z njim! Voditelj ga je sicer ustavljal in dejal: »Če gre za kršenje zakona, to seveda ima tudi smisel.« A se je gost znašel in nemudoma repliciral: »Ne, gospod Bergant, ne gre za kršenje zakona, to morava razčistiti. Ne gre za kršenje zakona.« Ampak od tu naprej se voditelj ni primaknil, zato je lahko Tonin vztrajal pri svoji napačni sledi.

Znova smo pri ugotovitvi, da našemu novinarstvu manjka argumentacijske kompetence, s katero bi lahko ustavljali politike. Zato lahko Tonin dokaz spretno zmanjšuje resnost očitkov in preusmerja žarišče razprave proč od vprašanja zlorabe pooblastil Knovsa.

Hkrati pričakovano namiguje na politično motiviranost ovadbe in poskuša prikazati celoten primer kot orkestrirani napad vladajoče koalicije na opozicijo. Pri tem spretno dviguje ceno lastni stranki, češ da bo jeziček na tehtnici v prihajajoči Janševi vladi, če bo SDS zmagala na prihodnjih volitvah, zaradi česar da je deležna posebne obravnave.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**