Janša pred volitvami za sproščeno normalnost in ustavno večino razuma

Izšel je zbornik Petra Jambreka z naslovom "Soglasje za zgodovinski trenutek. Novi prispevki za slovenski pomladni program", ki želi ustvariti intelektualno podlago za novo desno mobilizacijo

Pred mesecem je javnost izvedela za novo ambiciozno delo na 800 straneh z naslovom »Soglasje za zgodovinski trenutek. Novi prispevki za slovenski pomladni program«. Za njim stoji večni Janšev ideolog Peter Jambrek s svojo Katedralo svobode – enim svojih številnih institucionalnih projektov, ki jih vodi ob zasebni univerzi in imperiju fakultet.

Na začetku zbornika lahko preberemo: »To knjigo so napisali pozorni in dobronamerni ljudje. Njihovi prispevki, ki se zgledujejo po Prispevkih za slovenski nacionalni program (Nova revija, 1987, št. 57)«. Ne prvič se srečujemo s programsko vsebino, katere namen je oblikovati nekakšen nov alternativni program za Slovenijo, ki se opira na vrednote tako imenovane slovenske pomladi. Torej obdobja, ki ga, tako so prepričani, zaznamujejo osamosvojitev, pluralizacija in razpad socializma.

Vseljudska pogodba in središče nacije

Zagotovo ni naključje, da je knjiga izšla pred volitvami, tako kot ni, da je Jambrek v ozadju večine programskih ali celo strankarskih pobud na slovenskem desnem političnem polu, ki mu je omogočil podjetniške ambicije v visokem šolstvu. Avtorjev besedila je veliko, ampak tisti, ki želijo tvoriti jedro idej in so izpostavljeni v uvodnem in zaključnem besedilu, so stari znanci: ob Jambreku še Ernest Petrič, Alenka Puhar, Dimitrij Rupel, Ivan Štuhec, Žiga Turk in Tomaž Zalaznik. Spregledati ne smemo niti Boruta Pahorja, najbolj znano politično dvoživko v državi, ki jo je Jambrek vzel pod svoje okrilje na univerzi, nepresenetljivo pa se kot posamični avtor pojavi tudi Janša.

V zaključnem besedilu se zavzemajo za »politično soglasje o novi vseljudski pogodbi za slovensko Republiko, morebiti celo za Evropsko unijo kot njeno širšo domovino«. Težko je natančneje definirati, okoli česa se vrti zbornik, vsekakor pa poskušajo v njem najti »središče nacije« in ta metafora kar dobro opredeljuje staro nacionalistično ambicijo piscev, ki izvira iz kroga Nove revije. Predvsem jo je uporabil Jambrek sam v knjigi z naslovom Ustanovitev Slovenije (2018), v kateri demokratizacijo in osamosvojitev razume kot »vrednostno središče nacije kot sedež svetega«.

Jambrek sicer svoje na pol mistične pojme, kot je omenjeni »sedež svetega moderne nacije«, uvede že v Novi reviji davnega leta 1994. Temeljna ideja tokratnega zbornika je v kritiki menda dominantnega »tranzicijskega demokratizma«. Pričakovano so kot vredni večnega boja zaznani nosilci ostankov socialistične miselnosti, klientelizma in kulturološkega monopola tranzicijske levice. Vsekakor avtorji iščejo trenutek za »novo pomlad« in se inspirirajo v zgodovinskem momentu slovenske osamosvojitve (1989–1991), ki ga želijo reanimirati.

Pogrešajo vrednote pomladi, ki so po njihovem pluralizem, nacionalna suverenost in evropska identiteta – te naj bi bile zapuščene, zato iščejo soglasje in se borijo proti polarizaciji, ki jo sicer njihov politični up Janša nenehno ustvarja. Zato v resnici lahko najdejo svoje pristaše le znotraj svojega ideološkega okvira, ki ga tvori desnica. »Približno vseeno je, kako poimenujemo vzvode statusa quo: partija, levi populizem, stranka samoupravnega socializma, kontinuiteta, globoka država, tranzicijska levica, ideološki demokratizem ali še kaj,« so opisali svojo indiferenco do identifikacijskih označevalcev glavnega sovražnika.

Intelektualna podlaga za desno mobilizacijo

Zbornik želi nedvomno figurirati kot politično-ideološki manifest in ustvariti intelektualno podlago za novo desno mobilizacijo. Pri tem si avtorji pripisujejo moralni kapital osamosvojitve, da bi z njim legitimirali današnjo politično polarizacijo in odmik od liberalnih demokratičnih standardov pod pretvezo omenjenega »soglasja«.

V manjšem delu nova knjiga s svojo ambicijo spominja na zbornik Sproščena Slovenija, ki ga je Nova revija izdala leta 1999. Kasneje je notorična sproščenost postala ideologem Janševe politike in oblasti – koncept sproščene Slovenije je postal zmagoviti slogan za njegovo prvo zmago na državnozborskih volitvah leta 2004, o čemer sem podrobno pisal sproti vsa leta in končno tudi v svoji knjigi Sproščena ideologija Slovencev.

25. septembra istega leta je na Kongresnem trgu v Ljubljani potekal velik shod pod naslovom »Za sproščeno Slovenijo«, ki ga je usmerjal Jambrek kot predsedujoči Zboru za republiko, Janševemu intelektualnemu gremiju. Mobilizacija je bila uspešna in 3. oktobra je njihov favorit prvič zmagal na državnih volitvah. Presenetljivo podpisani uvodničarji pod nov zbornik, tj. Jambrek, Petrič, Puhar, Rupel, Štuhec, Turk in Zalaznik, v uvodu pribeležijo nekakšen »disclaimer«, v katerem omenjajo sproščenost iz leta 1999 kot v nuji izbran izraz, s katerim so nadomestili pojem osvoboditve: »Posamezniki so trdili – in še vedno trdijo -, da je bila osamosvojitev, torej ustanovitev narodne države in uvod v demokracijo, nekakšen zasilen premor ali celo začasen zastoj v razvoju sistema, ki so ga imenovali samoupravni socializem. Privrženci starega sistema so se temu premoru prilagajali na mnoge načine, nekateri so ga – zaradi dobronamernosti in napak novih strank – celo izkoristili za svoje udobno preživetje oz. za vrnitev na oblast. Sčasoma smo se navadili na te razlage, ki so precej zastrle slovensko sprostitev. Ta beseda se je znašla na naslovni strani Nove revije (Sproščena Slovenija, obračun za prihodnost, 1999) in smo jo uporabljali namesto zlorabljene ‘osvoboditve’.«

Ugotovitev je pomembna, saj nas opomni, da sami sebe razumejo kot nadaljevalce projekta iz leta 1999.

Zloraba zgodovinskih dogodkov in spomina

Janševa sproščenost je ves čas predpostavljala dihotomijo med »nami« in »njimi« – tranzicijsko levico, udbomafijo, komunisti in vsem, kar je omogočil tokrat izpostavljeni tranzicijski demokratizem. V preteklosti je sproščenost kot ideološki označevalec desnosredinske hegemonije pogosto delovala kot krinka za vsebinsko podprto čistko, kjer so se menjavali kadri v kulturi, medijih, sodstvu, seveda pod spretno uporabljeno retoriko pluralizma. Kar počne druščina okoli Jambreka, je v veliki meri perfidna zloraba zgodovinskega spomina, čemur se slovensko zgodovinopisje ne zna dovolj intenzivno upreti, podobno kot tudi ne politika.

Podobno Janša uporablja preteklost, predvsem osamosvojitvene procese, kot politični kapital, ki ga poskuša monopolizirati: prisvaja si osamosvojitev, demokratizacijske procese in »pomlad« kot svojo inovacijo, ponuja svoj ideološko platformo, znotraj katere največ šteje priseganje na slovensko nacijo, vse odklone od svoje začrtane poti pa nato razglaša za pomanjkanje domoljubja. Na koncu z istomišljeniki vsakič ponuja »soglasje« kot nekakšno dobronamerno gesto odprave političnih razlik, čeprav gre v resnici za poziv k hegemonizaciji, ne k pluralizmu.

Janša za razum, levica proti njemu

Janšev prispevek v zborniku nosi pomenljiv naslov »NAPREJ V NORMALNOST ali kako zmagati v vojni za razum in za sproščeno Slovenijo«. Spomni nas, da ob sproščenosti in njenem nasprotju, torej nesproščenosti, vzpostavlja še eno dihotomijo, tokrat paralelno: sproščenost pomeni normalnost, nesproščeno nasprotje, proti kateremu se pogumno in plemenito bori, pa je kakopak nenormalno.

V besedilu poziva k ustavni večini razuma za dopolnitve naše ustave, za kar pričakuje »nov ustavni dogovor za sproščeno Slovenijo, ki doslej prav zaradi levičarske vojne proti razumu in za svoje privilegije ni bila sposobna zadihati z obema kriloma pljuč.«

Levica je torej nerazumna in vodi vojno proti razumu, zaradi česar ne moremo dihati. S sintagmo »ustavna večina razuma« z novo politično retorično formulacijo sugerira novo vladno koalicijo, ki jo bo vodil kakopak on. Ustavna večina predstavlja dvotretjinsko večino v državnem zboru, s katero bi lahko spreminjal ustavo, imenoval ustavne sodnike in sprejemal ključne institucionalne odločitve, kot je npr. sprememba volilnega sistema.

Razum je kakopak tisti, ki je na njegovi strani in njegov zaveznik ob sproščenosti, to pa pomeni, da stavi na zdravo pamet in pragmatizem, ki ga po njegovem demonična tranzicijska levica, ki ju neodgovorna, antinarodna in radikalna, ne zmore.

Novi politični slogani

V praksi torej pomeni, da poziva k hegemoniji desnih strank, s katerimi bi presegel blokade v državnem zboru in oblikoval široko, ideološko sorodno koalicijo, ki bo opravila z radikalnim kulturnim marksizmom, levim aktivizmom in seveda globoko državo, kot glasnik razuma in sproščenosti.

Nov politični slogan oziroma retorični konstrukt, ki ima ideološki in strateški pomen, je v besedilu neposredno povezan z doseganjem zdaj že malce pozabljene sproščene Slovenije. Tudi sam dodatek »razuma« opravlja ideološko funkcijo, saj se s tem namiguje, da so njegove politične ideje in vrednote edine takšne, razumne, medtem ko politične alternative (npr. levica, liberalni centri) prikazuje kot nerazumne, škodljive in ideološko nevarne.

Podobno kot drugi avtorji iz zbornika zato stavi na karto izvajanja posebne zgodovinske misije, na kateri so se znašli protagonisti. Na njej so vsakič, če so na oblasti ali niso. Zaupati jim moramo, saj nas bodo rešili iz brezna zablod tranzicije, postkomunizma, tranzicijske levice in udbomafije, nas popeljali v normalnost, naredili za razumne in nas dokončno sprostili.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**