Knjigovodski in računovodski argumenti za Nato

Vlado Miheljak

25. 7. 2025  |  Mladina 30  |  Dva leva

Danilo Türk: »Hočem reči, demokracija je po svojem bistvu, kadar gre za resnično demokracijo, tudi nepredvidljiva in jaz ne bi tako dramatično obsojal tega, kar se je zgodilo.… Seveda je veliko sprenevedanja, kajti za teh pet odstotkov so vedeli vsi, vsakdo, ki odpre časopis.«

Erik Kopač: »… tako, kot je bilo relativno že zgodaj jasno, da bo pet odstotkov, je bilo tudi že zelo zgodaj jasno skomunicirano, da se bo tokrat izpolnjevanje te zaveze nadziralo na mnogo bolj natančen, periodičen in strukturiran način. ... To je varovalka, ki je pa lahko dvorezni meč. Namreč, lahko se leta 2029 izkaže, da bodo načrtovana sredstva premalo, vsaj za nekatere članice, za izpolnjevanje njihovih zavez. In kaj bo potem posledica? ... Omenjene so bile slovenske sosede; v tej zgodbi, zgodbi številk, vidimo, kakšna so razmerja: Slovencev dva milijona, Italijanov šestdeset, Slovencev dva milijona, Avstrijcev deset milijonov in v glavnem, daleč najmanjši smo med vsemi v naši soseščini.«

Gorazd Kovačič: »Ampak poglejte, tisto, kar pa je relevantno vprašanje, je pa to, kje bomo vzeli teh pet odstotkov za obrambo. In na to jaz kot državljan nisem slišal dobrih odgovorov. Ali bomo dvignili davke ali bomo rezali neke socialne ali infrastrukturne programe, se pravi, se bomo spremenili v vojno ekonomijo, ker to z zadolževanjem ne bo moglo trajati dolgo. Te dolgove bo treba vrniti, brezplačnega kosila ni.«
— V vzdušju in na ravni argumentacije v oddaji Omizje o obrambnih izdatkih za Nato sta se zrcalila vzdušje in raven argumentov v slovenski politiki (TVS, 17. 7. 2025)

Ponavadi nimam volje in potrpljenja za gledanje tovrstnih oddaj. No, tokrat sem naredil izjemo. In bilo je kaj videti in slišati. Namreč, če je kdo še naivno verjel, da so v ozadju nenadnega, nenačrtovanega in še pred nekaj meseci nepredstavljivega dviga vojaškega proračuna kakšni argumenti, pa naj se z njimi strinjamo ali ne, se je zmotil. Nobenega načrta, racionalnega razmisleka za juriš na omejeni državni proračun ni. Pač, nekdo je rekel, da je treba dati več, in smo rekli, da bomo dali. Nekdo je rekel, naj bo pet odstotkov, pa smo pristali na pet odstotkov. Malo smo se sicer sprenevedali, da pet ni pet, ampak dejansko tri. Golob je ob prihodu iz Haaga miril razburjeno javnost: »Edina zaveza Slovenije je zvišanje izdatkov na tri odstotke BDP do 2030.« Danes vemo zagotovo, da je to zavajanje in sprenevedanje. Zgolj računovodska čarovnija. Je pa politični razred prejšnji petek v DZ obeležil dan, ko so pojedli lastno besedo in umaknili izglasovane in napovedane referendume in to označili kot veliko zmago. Zmago!? Zmago nad samim seboj, nad lastnim ljudstvom ali kaj?

Med vsemi argumenti za dvig, ki smo se jih naposlušali, je najbolj invaliden tisti, da moramo vlagati, ker smo majhni; manj številni od sosedov. Cenjeni obramboslovec je v svojem silnem navdušenju spregledal eno stvar. Res nas je dva milijona, Italijanov šestdeset, Avstrijcev pa deset. A ko bomo dosegli pet odstotkov, bo Italijanov še vedno šestdeset milijonov, Avstrijcev deset, nas pa dva. In še bolj depresivno: če bi, kar so morda mokre sanje kakšnega militarista ali obramboslovca, dvignili proračun na znanstvenofantastičnih dvajset ali trideset odstotkov, bi bilo Italijanov še vedno šestdeset milijonov, Avstrijcev deset in nas komaj dva. Aporija nakazuje, da dviganje proračuna za večanje nacionalne varnosti ni rešitev. Slovenija mora oblikovati takšno zunanjepolitično iniciativo in diplomatsko strategijo, da ne bomo varnostno ogroženi. Geostrateški položaj nevtralne Avstrije ni boljši od slovenskega, pa je manj ogrožena. Ob evidentno nižjem vojaškem proračunu!

In če so (o čemer sicer dvomim) večje sosednje države potencialni agresor, je metanje denarja v skupno obrambo sploh nesmiselno. Sloviti 5. člen Severnoatlantske pogodbe ne zaščiti članic pred drugimi članicami. To je jasno ne glede na to, kako je Trump relativiziral 5. člen, kajti glede na tehnologijo formalnega odločanja se mehanizem aktivira le o soglasju vseh članic. Trump je na tiskovni konferenci v Mar-a-Lagu 7. januarja letos napovedal možnost »širitve ZDA« in takoj zatem na omrežju Truth Social objavil zemljevid »velikih Združenih držav«, ki zaobsega tudi Kanado in Grenlandijo. In zlasti glede slednje je omenjal tudi možnost vojaškega posega. Bo (bi) torej Trumpove Združene države soglašale z obrambno akcijo proti napadu na avtonomno Grenlandijo, ki pa ozemeljsko pripada Natovi članici kraljevini Danski? Sicer pa Nato tudi v odnosu do tretjih dežel in območij že dolgo ni dejavnik stabilnosti in miru, ampak nestabilnosti, zmanjševanja svetovne varnosti. Vsaj od intervencije v Iraku, ki formalno res ni bila intervencija Nata, ampak tako imenovane koalicije voljnih. A to je zgolj knjigovodska akrobacija. Ne nazadnje smo člani vojaške zveze, kjer ključne članice ščitijo in celo vojaško opremljajo Izrael za njegovo genocidno vojno. Kar ni samo amoralno, ampak tudi nevarno.

Če si član takšne organizacije, si si narisal tarčo na hrbet.