Opereta o brezmesnih aferah

Vlado Miheljak

18. 7. 2025  |  Mladina 29  |  Dva leva

»Zdaj naj bi odtekale neke informacije, za katere jaz trdim, da ne obstajajo. Tako da jaz ne vem, se morate odločiti ali verjamete meni ali policiji ... Mislim, da vi absolutno tej stvari preveč časa posvečate, ker tu ni mesa.«
— Če bi mediji verjeli Toninu namesto policiji, bi poniknil vsaj en spekter afer v slovenskem političnem prostoru (24UR, POP TV, 15. 7. 2025)

V toku igre ste imeli priložnost opaziti takšno podobnost med navadami višjega in nižjega sloja, da se je težko odločiti, ali fini gospodje posnemajo cestne razbojnike ali cestni razbojniki fine gospode.
— Zaključna misel v Beraški operi Johna Gaya iz leta 1728

»Prejšnji petek ste se po izglaso vane m refe re ndumu o zvišanju obrambnih izdatkov zavzeli za razpis referenduma o članstvu Slovenije v Natu. Kako je s tem referendumom? Zelo preprosto, naša najava referenduma o članstvu v Natu je sledila izglasovanemu referendumu o oboroževanju. Na eni strani imamo članstvo v Natu, ki ni od včeraj. To niti ni izbira te vlade, še manj moja osebna, a smo članica Nata, in če smo iskreni, moramo svoje obveze izpolnjevati … Vem pa, da glede na današnje negotove razmere v svetu trenutek za referendum o izstopu iz Nata zagotovo ni ugoden. To je popolnoma jasno.«
— Robert Golob v Odmevih o tem, zakaj je kot zaprisežen mirovnik za članstvo v Natu in za dviganje izdatkov (TVS, 11. 7. 2025)

Ta Robert Golob je kot kralj beračev Peachum iz mračnega in umazanega sveta londonskega podzemlja v Brechtovi Operi za tri groše, ki je variacija in aktualizirana nadgradnja Gayeve Beraške opere. Pač, Peachum objokuje zlo usodo, ki dobrohotne, miroljubne in poštene ljudi naredi za slabe, zle. Češ: »Biti dober človek! Kdo pa si tega ne bi želel? Bili bi dobri, namesto tako surovi, a razmere tega ne omogočajo.« In podobno stisko opisuje Golob, ki da je po svojem habitusu mirovnik, a da časi niso taki, da bi mu mirovništvo omogočali. Ne vem, ne vem. Ne glede na to, kdo vse je metal pesek v kolesje koalicije, nas je Golob s svojimi partnerji zapeljal v brezperspektivno situacijo. Zdajšnji zapleti ob napovedih in napovedanih odpovedih dveh referendumov odvračajo vsakega kolikor toliko normalnega in moralnega človeka od politike. Vse in vsakršne politike. Politični akterji so se medsebojno nategovali, nategnili pa so volivce in volivke. Zato sta averzija in zasičenost kar najbolj normalna odziva. Pisal sem že svoj čas, da je nemška politična in politološka publicistika že trideset let nazaj uvedla pojem »politikverdrossenheit« (politične deprimiranosti), ki funkcionira kot nekakšna kanta za medijske smeti, v katero se vrže vse, s čimer se skuša poimenovati nezainteresiranost za politiko, distanco, nezaupanje, nezadovoljstvo s političnimi procesi in postopki političnega odločanja, splošna negativna stališča, predstavo o nečednostih politične elite itd. Gre dejansko za sindrom averzije in pasivizacije razočaranih volivcev in volivk. Najpoprej in najbolj v deželah t. i. novih demokracij. V zadnjem času vse bolj tudi v etabliranih demokracijah. Slovenija pa – kot da v zadnjih letih skuša prevzeti štafeto. 

Rezultat je izjemni interesni odklop, ki povzroča tudi bojkot ali ignoriranje volitev. In to je najslabše, kar se lahko zgodi. Namreč, sindrom ne zajame volilne populacije sinhrono in zbalansirano, ampak selektivno. In tisti, ki v Sloveniji najbolj nabija afere, ki nenehno ustvarja vzdušje konfliktnosti, kaosa in hkrati nemoči, pridobi. Volilno telo je po 35 letih od prvih pluralnih volitev še vedno relativno nestabilno in nelojalno. Po številnih empiričnih analizah ima v taki situaciji Janša prednost. Njegovo ljudstvo je prešteto in zacementirano. A premajhno, če se aktivira tam nekje okrog 65 ali več odstotkov volivcev. Pač, njegov domet je realno nekje do maksimalno 300 tisoč glasov. Več (307 tisoč) jih je nabral le leta 2008, ko je pojedel NSi in SLS in bil zato še dlje od mandatarstva v parlamentarni aritmetiki kot sicer. Počasi se je Janša naučil, da njegova volilna možnost nastane le ob čim nižji volilni udeležbi. Kajti svojih 260 tisoč do 280 tisoč zvestih volivcev in volivk bo v vsakem primeru pripeljal na volišče. A najbolj optimističnih 300 tisoč volivcev in volivk bi ob 65-odstotni volilni udeležbi pomenilo zgolj 27 odstotkov glasov. Kar je seveda v »koalicijski aritmetiki« ob predpostavljeni polarizaciji premalo. Zato je zanj rešitev zgolj nižanje volilne udeležbe. In za zdaj mu uspeva. Ker je Golob skupaj s koalicijskimi partnerji, prosto po Predinu, »zajebal vse, kar se je zajebat dalo«, je realno pričakovati, da se bo izplen (400 tisoč) glasov za Gibanje Svoboda glede na zadnje volitve v DZ prepolovil. V tem primeru bo (bi) Janša tudi v morebitni pat poziciji postal zanimiv, sprejemljiv in zaželen partner za marsikoga. Za stare in za nove obraze. Pač za vse tiste, ki ponavljajo pahorjansko mantro o nujnosti preseganja levo–desne polarizacije. To pa je veter v Janševa jadra.