Ne, mi smo rekli vam!

O problematiki romskega vprašanja se večkrat oglasim, s komentarjem iz lastnih izkušenj, pa ga ni, ki bi moje trditve preveril, namreč, ali so se novomeški Romi v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja res pritožili na OZN, da so žrtve genocida? Če se je to res dogajalo, bi morali narodnostna stališča Romov vsekakor upoštevati, na njih graditi naprej reševanje romskega vprašanja v državi.

Občina Novo mesto se je tedaj lotila reševanja vprašanja naselitve Romov, v nekaj »slovenskih« vasi je pritaknila po nekaj novih stanovanjskih hiš in vanje skušala naseliti Rome. Predstavniki romske skupnosti so se uprli in naj bi se pritožili na inštitucije Združenih narodov, da se nad njimi vrši genocid – prisilno razseljevanje in s tem raznarodovanje. Iz istega razloga je verjetno izviral tudi odpor do zaposlovanja (redke zaposlene Rome so ostali iz skupnosti tudi pretepli, če ni šlo drugače, kot smo tedaj slišali v javnosti), prav tako do prisilnega izobraževanja v samo slovenskem jeziku.

V objavi diplomske naloge z naslovom Vpliv šole na uspešnost romskih otrok v osnovni šoli (2012, diplomsko delo) ga. Ana Mauko opisuje: »pri romskih otrocih se pojavi prva težava, ki jo predstavlja znanje slovenskega jezika, zato je potrebnega veliko truda za vzpostavitev odnosa učiteljev do učencev, da jim predstavijo učno snov na najboljši način, tako da jo bodo tudi romski otroci sprejeli in osvojili. Nekatere šole so prilagodile svoje učne programe, da bi romskim otrokom zagotovile boljši uspeh.« Tega pa očitno do danes ni.

Iz opisa je bolj ali manj razvidno, da se ves pouk teh otrok dogaja samo v slovenščini, pa tudi večina težav pri njihovem poučevanju iz tega izvira. Ali gre res samo za »etnično skupnost«, ali za »narod«, torej narodnostno manjšino, s tako oblikovanimi pravicami – tudi glede obveznega izobraževanja v lastnem, in ne v tujem jeziku.

V času cesarske habsburške vladavine so imeli Romi posebna dovoljenja za opravljanje njim lastnih opravil, prav tako za način (nomadskega) življenja. Stalno naseljeno prebivalstvo se je v svojem razvoju spreminjalo, romska skupnost je pa ostala izven vsega, tudi brez starih »cesarskih« dovoljenj, in brez novih dogovorov o bivanju na istem območju, vseskozi v trendu »prisilne asimilacije«. Zato Romi vse do danes živijo v dvojni socialno-kulturni stvarnosti – ohranjajo svoj tradicionalni način življenja, hkrati pa se prilagajajo razmeram v območjih, v katerih se naseljujejo.

Romsko vprašanje danes bi moralo biti torej v prvi vrsti »narodnostno vprašanje«, potem pa ureditvi tega sledijo lahko vsi nadaljnji družbeni ukrepi – bivalno sprejemljiva naselitev s posebno obravnavo zatečenega stanja, lastniških pogojev in legalizacije nelegalnega v prostorskih aktih, socializacija romskih družin, narodnosti prilagojeno izobraževanje.

Kar se »nomadstva« tiče v krajih Severne Afrike (Alžirija, in sosede) za njihova nomadska ljudstva to danes uradno uredijo, tudi z vključevanjem v šolski sistem vred, pri nas pa še pogojev stalne naselitve za specifične naseljence nismo zmožni urediti.

Nerazumljivo je, da Romi, kot zelo stara narodnostna (in po vsem sodeč ne samo etnična, kar ni isto) manjšina pri nas (od 11. oziroma 15. stoletja dalje), nimajo urejenega obveznega(!) osnovnega šolanja v svojem jeziku.

Ko bomo v Sloveniji to vzpostavili, jih bomo šele lahko sankcionirali za bojkot šolanja in ostalih obveznosti.

Diplomsko delo na FDF diplomantke Tine Koščak že leta 2011 opredeljuje vprašanje razlike med integracijo in asimilacijo romskega ljudstva, in kaj to pomeni za prizadete.