Ne, mi smo rekli vam!

Redno prebiram in zelo cenim članke urednika Grega Repovža, vendar imam ob njegovem zadnjem uvodniku, ki zadeva romsko problematiko, nekaj pomislekov.

V Sloveniji se strinjamo in zavedamo, da so Romi t.im. »ranljiva« manjšina in da naša država že vrsto let ne vodi uspešne politike za integracijo te skupnosti v normalno življenje. Vendar ob zadnjih dogodkih pogrešam bolj odločno obsodbo nasilja s strani predstavnikov romske skupnosti, pa tudi njihovih konstruktivnih predlogov, kako doseči, da bi Romi ob minimalni brezposelnosti v družbi delali tako kot večina državljanov in pošiljali svoje otroke v šolo. Res romska naselja večinsko nimajo takega standarda kot ostala slovenska naselja, vendar odsotnost vodovoda in slabe higienske razmere ne morejo biti opravičilo, da svojih otrok ne pošiljajo v vrtec ali šolo. Slovenci na podeželju so v 19. stoletju živeli brez tekoče vode in elektrike, vendar so v času Avstro-Ogrske otroke pošiljali v šolo, ker je bilo to obvezno in v začetku 20. stoletja na Slovenskem praktično ni bilo več nepismenosti.

Zakaj med Romi ne prevladuje prepričanje, da je izobrazba njihovih otrok bolj pomembna kot socialna pomoč? Kljub pomanjkljivostim slovenski davkoplačevalci sorazmerno dosti sredstev prispevamo za »urejanje romske problematike«, vendar izboljšanja ni na vidiku. Menim, da v zavesti državljanov denarna pomoč Romom ni vprašljiva, zanesljivo pa bi se morali tudi Romi sami vprašati, s čim lahko povrnejo državi in družbi, ki jim pomaga. Vsak državljan mora biti koristen družbi, v kateri živi in tako tudi Romi.