Kaj je produktivnost?

N'toko

1. 8. 2025  |  Mladina 31  |  Žive meje

»Slovenija z visoko kakovostjo življenja, a nizko produktivnostjo,« se je glasil povzetek letošnjega poročila Urada RS za makroekonomske analize in razvoj (Umar), v katerem je večdesetkrat uporabljena beseda produktivnost in ki bralcem na vse mogoče načine poskuša približati pomen industrijskega napredka. Na predstavitvi so povečanje produktivnosti povzeli kot nekakšno spremembo miselnosti, pripravljenost na pozitivne spremembe: »Ni treba iti v rudnike in garati, treba je ustvarjati, biti izpopolnjen, tega se ne zavedamo dovolj.« V tem so Umarjeva poročila le odmev tisočih člankov in kolumen, ki jih v imenu gospodarskih združenj zadnja leta proizvajajo naši osrednji mediji in v katerih nam vztrajno dopovedujejo, da smo Slovenci premalo dovzetni za »inovativnost« in se nočemo premakniti iz kamene dobe. Dober primer tega žanra je Delov komentator Tomaž Eržen, ki nas nagovarja kot skupino zbeganih praljudi: »Včasih so ljudje verjeli, da bolj ko kdo trdo dela, več naredi. To je bilo res v preteklosti, ko so bili delavci odvisni predvsem od svojih rok. Toda v današnjem svetu so omejitve človeških zmogljivosti očitne … Večjo produktivnost zdaj omogočata predvsem tehnologija in oprema.«

Vloga strojev in robotov pa še zdaleč ni tako preprosta, kot je menjava ročnega pluga s traktorjem, saj danes delavci ne proizvajamo izdelkov zase, ampak presežno vrednost za lastnike kapitala. Ta zamolčani kontekst je ključen. V bistvu gre pri razpravi o produktivnosti za iskanje načinov, kako lahko šef proizvede več produktov in pri tem zapravi manj za plače. Eden izmed mogočih odgovorov je seveda nakup novih strojev, ki nadomeščajo delavce. A stvar le ni tako preprosta, saj prestrukturiranje proizvodnje ne terja zgolj »spremembe miselnosti«, ampak predvsem ogromne investicije, sploh v panogah, kjer je treba nove mehanizme šele razviti. Lastniki se praviloma izogibajo tovrstnim vložkom in raje pritiskajo na plače in povečujejo intenzivnost dela. Dokler imajo na voljo dovolj poceni dela, bodo povečevanje produktivnosti pač odlašali na jutri. Tako lahko v krajih, kjer imajo presežek poceni delovne sile, še vedno vidimo delavce ročno premetavati blago, kakršno drugod premikajo le strojno … Podjetjem se pri takšnem številu zamenljivih rok in hrbtov ne splača vlagati niti v viličarja, prazgodovinske metode dela pa preživijo sleherno inovacijo.

Seveda za vsako panogo pride trenutek, ko tako ne more več ohranjati konkurenčnosti. Ko podjetja posvojijo novo tehnologijo, s katero naredijo izdelek bistveno ceneje kot prej, se njihovi dobički hitro povečajo in pustijo druge za sabo. To je trenutek, o katerem sanjarijo naši pridigarji inovativnosti – veliki znanstveni dosežek, s katerim bo gospodarstvo prestavilo v višjo prestavo. Kot pa kaže ekonomska zgodovina, med takšnimi revolucionarnimi trenutki mine vse več časa in imajo vsakič manj učinka. Rast produktivnosti se v razvitih državah od šestdesetih let premika s polžjo hitrostjo, v zadnjem desetletju pa se je tehnološkemu napredku navkljub upočasnila na bornih 0,8 odstotka na leto. Nove oblike avtomatizacije (med njimi tudi umetna inteligenca) sprva sicer zmanjšujejo stroške dela, a na dolgi rok ne prinašajo bistvenih razvojnih prebojev. Še več, ne prinašajo niti srednjeročnega povečanja profitabilnosti – ko namreč vsa podjetja posvojijo novo tehnologijo, je konkurenčna prednost prvih med njimi izničena. Tako pristanemo v začaranem krogu: ker je dobičkonosnost majhna, se lastniki kapitala otepajo naložb v razvoj, in ker ni naložb v razvoj, tega ne more biti … Kapitalisti zato računajo predvsem na državo, da bo najdražje investicije izpeljala z javnimi sredstvi, oni pa bodo nato poželi zasebne dobičke in tako prikazovali uspešno poslovanje – proces, ki vsakič vodi v krizo, kakršna nas verjetno čaka tudi ob poku mehurčka UI.

Pri tem pa nismo niti omenili, kakšen vpliv imajo ti procesi na delavce – torej veliko večino prebivalstva. Čeravno drži, da povečanje produktivnosti prinaša višje donose in s tem višjo življenjsko raven, to še zdaleč ne pomeni višje ravni za vse! Avtomatizacija v rokah kapitalistov namreč zgolj doseže tisto, česar ne morejo doseči z neposrednim povečanjem izkoriščanja: to je razvrednotenje dela. Roboti ne uničujejo absolutnega števila delovnih mest, kot si to pogosto predstavljamo, pač pa skrbijo za pomikanje delavcev po vrednostni lestvici navzdol (t. i. de-skilling). Avtomatska blagajna spremeni trgovko v vzdrževalko stroja, umetna inteligenca spremeni prevajalko v pregledovalko strojno prevedenih besedil, delo programerja je poenostavljeno na raven delavca za tekočim trakom … S tehnološkim razvojem zato paradoksalno ne prehajamo v »družbo znanja«, ampak se stalno povečuje potreba po nizko kvalificirani in zamenljivi delovni sili – ravno po tistem, kar pri Umarju označujejo kot »zastarelo«. Jasno, del prebivalstva se tudi preseli po lestvici navzgor, a povečanje produktivnosti že po definiciji pomeni, da bo takšnih zaposlenih manj in ne več.

Tehnološki razvoj zato še zdaleč ne pomeni zgolj menjave lopate z bagrom ali menjave ročnega pisanja z besedili, generiranimi z UI, kot nam to radi predstavljajo ekonomisti. V prvi vrsti bi morali razpravljati o tem, kdo si lasti tehnologije, ki se razvijajo na račun našega skupnega družbenega vložka, in v kakšen namen bodo uporabljene. Bodo pospeševale reševanje planeta in izboljševanje človekovega življenja ali izžemanje delavcev in bogatenje manjšine? Kdor govori o rasti produktivnosti in molči o lastništvu, je torej zamolčal najpomembnejši del težave.