Dve leti po poplavah

dr. Bogomir Kovač

8. 8. 2025  |  Mladina 32  |  Ekonomija

Dve leti po katastrofalni vodni ujmi na začetku avgusta 2023 je pravi čas za oceno prve faze popoplavne sanacije, tudi učinkovitosti institucij in politik pri tem. Poplave so takrat prizadele domala vso državo, gmotna škoda je bila ogromna, usoda ljudi na prizadetih območjih grozljiva. Izhodiščni odziv z zaščito in reševanjem je bil izjemen, solidarnost ljudi tudi. Vlada je v nekaj mesecih zagnala obsežen projektni menedžment, sprejela potrebne zakone in poskrbela za organizacijo sanacije. Toda pričakovanja in obljube so bili očitno večji od možnosti in sposobnosti. Nejasne prioritete, zastoji pri delu in administrativni zapleti so povzročili prva razočaranja, tudi spore in prelaganje odgovornosti med deležniki.

Postavili smo projektni menedžment, toda pozabili na merjenje učinkovitosti, poročanje in nadzor, na nujne izboljšave. Po dveh letih še vedno nimamo strateškega načrta desetletne protipoplavne sanacije in njene ekonomike. Sistemska improvizacija še vedno prevladuje. Ostajamo brez jasne odgovornosti glede načrtovanih in doseženih ciljev, učinkovitosti porabe sredstev, zadovoljstva ljudi. Drugo leto zapored poslušamo hvalnice, kako dobro je opravljeno delo, nimamo pa kritične analize in sistema izboljšav. Smo na pol poti, pa ne po opravljenem delu, temveč po načinu, kako delamo. In to drugo je nevarnejše od prvega.

Druga obletnica ne dopušča več starih izgovorov. Sistem protikriznega projektnega pristopa bi moral biti povsem institucionaliziran, javne politike za povečanje protipoplavne »odpornosti« jasno opredeljene, preverjene z vidika učinkovitosti. Skupna seja Službe za obnovo (Šefic) in Sveta za obnovo (Pipenbaher) je v vmesnem poročilu o opravljenem delu obravnavala ključne rešitve. Očitno stojimo pred tremi težavami. Prva zadeva ustrezno zakonodajo, saj posebna zakona o interventnih ukrepih in financiranju nimata ustrezne nadgradnje v spremembi krovnega zakona o odpravi posledic naravnih nesreč. Če bi ga že imeli, bi bilo utiranje poti po birokratskih labirintih dosedanje sanacije lažje. Druga težava zadeva usklajeno delovanje države in občin. Vztrajamo pri centralizaciji, reševanju zadev od zgoraj navzdol. Dejansko pa so tu ključni lokalni kontekst, participativno odločanje in neposredno reševanje težav na terenu. Tretja zadrega je način financiranja sanacije. Financiranje bi moral prevzeti sklad, ki je primarni nosilec finančnega nadzora nad izvedbo sanacije in obnove. Toda naš sklad je zgolj zbiralec in razdeljevalec sredstev, in še to ne v celoti. Financiranje investicij in finančni nadzor sta bistvo učinkovitega protipoplavnega projektnega menedžmenta. Prav zato bi morali imeti desetletni strateški načrt in letne izvedbene načrte protipoplavne sanacije z vsemi nadzornimi mehanizmi in izboljšavami procesov. Očitno vodenja kriznega menedžmenta kljub napredku še vedno ne razumemo.

Okvirni stroški kompleksne obnove so bili pred slabima dvema letoma ocenjeni na deset milijard evrov, obnova naj bi trajala deset let. Torej bi moral sklad za sanacijo vsako leto iz različnih virov nameniti milijardo evrov ali okoli 1,5 odstotka sedanjega BDP. Ta finančni delež je primerljiv z orožarskim, čeprav nas realne povodnji bolj ogrožajo kot imaginarij sovražnikov in vojn. Toda zaplet je drugje. Časovni horizont celovite sanacije je v zakonodaji prepolovljen. Ocena neposredne škode je tri milijarde evrov, sanacijski program 2024–2028 je ocenjen na 2,33 milijarde, do zdaj smo jih porabili 1,174, torej polovico. Toda za načrtovano protipoplavno obnovo bi morali v petih letih porabiti pet milijard in ne tri, dinamika porabe bi morala prva leta biti celo višja. Podatki strižejo povsod, famozno razlikovanje med sanacijo in obnovo tudi. Zato poravnava oškodovanja ljudi in obseg del zamujata bolj, kot se zdi. Finančno ogledalo je neusmiljeno.

Preprosto, priročna zakonodaja na področju naravnih nesreč ni omogočila bistvene racionalizacije in pospešitve birokratskih postopkov pri urejanju prostora. Vsi deležniki bi morali bistveno hitreje reševati težave ljudi, podjetij in občin. Finančni menedžment projekta bi moral postati osrednje gonilo interventnih ukrepov pri kompleksni zastavitvi »protipoplavne odpornosti«. V velikih poplavah pred stotimi leti (1924–1925) smo našteli 19 smrtnih žrtev, leta 1954 kar 22, v treh velikih poplavah v letih 1990, 2007 in 2023 pa skupaj 15. To je dokaz, da danes v Sloveniji veliko učinkoviteje obvladujemo neposredno posredovanje ob nesrečah. Težave imamo pri dolgoročnih javnih politikah upravljanja voda in pri kontinuiranih ukrepih, tudi zadostnem financiranju. Hidrologi so pripravili nove poplavne karte, nova uredba zaostruje pogoje gradnje na spornih območjih, pohiteti bi morali z državnim prostorskim načrtom. Toda ključna je izvedbena plat. In tu manjka vsega, kar bi potrebovali za učinkovito delovanje, zlasti ustreznih kadrov in specializiranih podjetij. Težava je, da je država pri tem ostala zaprta v slovenske okvire namesto v mednarodne.

Poplave so naravni pojav, pripravljenost nanje pa družbeni. Nekoč je nobelovec Solow dejal, da računalnike vidi povsod, razen v statistiki gospodarske rasti. Pri nas velja nasprotno. Državne poplavne statistike žal ne vidim ob znani in usodni hudourniški reki, ob kateri živim. Pri obvladovanju kriz sta najpomembnejša denarni tok in zaupanje. Zato pazimo, da ju nova povodenj ponovno ne odplakne.