Evtanazija EU

dr. Bogomir Kovač

1. 8. 2025  |  Mladina 31  |  Ekonomija

Konec julija 2025 je jasno, da je EU s trgovinskim sporazumom po bruseljski kapitulaciji z Natom še drugič klecnila pred ZDA. Evropska komisija je z von der Leynovo dejansko privolila v vse Trumpove zahteve. Njene ugotovitve, da sporazum prinaša »stabilnost« in »predvidljivost«, so politično abotne, ekonomsko pa čista polomija. Trumpova carinska politika je od samega začetka predvsem politični šov bilateralnega izsiljevanja globalne ekonomske dominacije ZDA. Trump s svojimi protislovnimi zahtevami nastopa hkrati v podobi kralja in dvornega norca. Politični mandat je odprl z veliko carinsko vojno in pogajalskimi odlogi, pa vedno novimi svežnji groženj in circulus vitiosus. Njegovi carinski boji s celotnim svetom so politična farsa, ki se ekonomsko ne izide. ZDA imajo po pol leta v žepu šest provizoričnih trgovinskih sporazumov, začasno premirje s Kitajsko in dogovor z EU. Ta je v tednu dni geostrateško zapravila vse, kar je lahko. Politično-ekonomsko osamosvojitev od ZDA in resetiranje problematičnih odnosov s Kitajsko. Ameriško vazalstvo postaja vedno usodnejše. EU je bila spočeta kot ameriški projekt in verjetno bo tako tudi končala.

Banalnost Trumpovih carinskih ultimatov je postalo groteskno. Carine so postale teater absurdov. Brazilijo čakajo 50-odstotne carine, če ne ustavijo sodnega pregona bivšega predsednika Bolsonara. Rusija dobi 100-odstotne carine in kupci njene nafte tudi, če Putin hitro ne sklene premirja z Ukrajino. EU je še junija grozila s 50-odstotnimi carinami, kasneje s 30-, če ne bo sporazuma do konca julija v prid ZDA … Trumpov carinski memorandum (2. 4. 2025) in poročilo o ameriških zunanjetrgovinskih odnosih (397 strani) ne dopuščata interpretacijskih dvomov. ZDA so desetletja dobrohotno liberalizirale globalno trgovino, zniževale carinske stopnje in kopičile trgovinske primanjkljaje. Drugi pa so z višjimi carinami ščitili predvsem sebe in povečevali dobičke na račun ZDA. Zato so se deindustrializirale, drugi pa so se uspešno reindustrializirali (Kitajska). Torej, ZDA morajo dobiti nazaj, kar jim upravičeno pripada. Izravnava njihovih trgovinskih neravnotežij je pot do pravičnejšega svetovnega reda. Gre za moralni imperativ. Trump je zgolj ekonomski mesija te naracije.

Grotesknost teh argumentov je zunaj racionalnega diskurza. Seveda, trgovinski primanjkljaj ZDA leta 2024 meri 1200 milijard in izraža naraščajočo asimetrijo glede njihove konkurenčnosti, pogojev za trgovanje in tečaja dolarja. V ozadju sprememb tiči strukturni premik od industrije in trgovine na področje finančnih in visoko tehnoloških storitev. Tu pa imajo ZDA globalni monopol. ZDA so desetletja ugodno živele od uvoza tujega cenejšega blaga, v zameno pa so izvozniki investirali svoje presežke na Wall Street in v ameriške obveznice. ZDA živijo od tega recikliranja finančnega kapitala in splošnega prepričanja drugih, da je dolar najvarnejša naložba. Čuvata ga najmočnejša vojska na svetu in ameriška globalna politična hegemonija. ZDA niso žrtev, temveč kreator in vzdrževalec tega mednarodnega sistema, ki temelji na naraščajočih primanjkljajih, zadolževanju in večnemu hazardiranju. Skratka, ekonomika za telebane.

Trumpov preskok iz geopolitike v geoekonomiko je zato del širše agende, trgovinske vojne, sankcije in kazenske carine so novo ekonomsko orožje. Pri iskanju ravnotežja med stabilnostjo mednarodnega reda in nacionalnimi interesi je izbral slednje. Ekonomske posledice so zaradi fluidnosti razmer sedaj še skrite. Recesija bo verjetno plitkejša od pričakovanj, inflacija zaradi prerazdelitve stroškov tudi, resne stagflacije za zdaj ne bo. Toda proračunski primanjkljaji in zadolževanje ostajajo kljub carinam nerešljiv ameriški problem. Kongresni CBO predvideva do leta 2034 povprečni proračunski primanjkljaj pri sedmih odstotkih BDP ob visoki 2,6-odstotni rasti. Zato ameriški kapitalizem na dolžniških steroidih ogroža sebe in svet. Pred stotimi leti so ZDA počele podobne protekcionistične neumnosti. Takrat so republikanci izgubili politični primat za pol stoletja, ZDA pa je ekonomsko rešila druga svetovna vojna. Zdaj nas morda čaka podobna usoda.

Trgovinska menjava med EU in ZDA meri 1680 milijard evrov (2024), slabo tretjino globalne trgovine. EU ima dobiček v blagovni menjavi, ZDA pri storitvah, saldo je vsega 50 milijard. Oboji so na isti ladji in vse teži sindrom premikanja stolov na Titaniku. Toda EU je privolila v vse ameriške pogoje, v splošno carinsko stopnjo za svoj izvoz (15 odstotkov) in brezcarinski uvoz iz ZDA, pa v višje posebne sektorske carine ( jeklo, aluminij, zdravila …), v nakupe energentov in orožja (prek 1200 milijard dolarjev), pa 600 milijard dodatnih naložb ... Skratka, popoln pogajalski polom, za katerega kot pri Natu nihče ne bo prevzel politične odgovornosti. EU je s tem dejansko zapravila možnosti za geopolitično suverenost in tudi ekonomski razvoj, njuna rezultanta je politična kriza. Ko bi morala delovati kot ekonomska skupnost, je politično kapitulirala. Ko bo morala politično preživeti, se bo ekonomsko zlomila.

ZDA ne razbija prvič svojih političnih zaveznikov, toda EU se prvič srečuje s tem. Vsiljena igra z ničelno vsoto pomeni, da ZDA dobijo, ker EU izgublja. Ukrajina in Gaza sta zgolj vaji, kdo tu pije (ZDA) in kdo plača (EU). ZDA bijejo bitke z Rusijo in Kitajsko na račun EU. To pa je pot politične evtanazije EU.