Dolga Trumpova senca

dr. Bogomir Kovač

14. 8. 2025  |  Mladina 33  |  Ekonomija

Politični vrh EU in Kitajske v Pekingu 24. julija 2025 bi moral glede na praznovanje petdesetletnice diplomatskih odnosov in 25-letnice vrhunskih srečanj prinesti preboj, vsaj na simbolni ravni. Toda razen protokolarne potrditve diplomatskega sodelovanja sta obe strani ostali na nasprotnih si bregovih glede mednarodne trgovine in vojne v Ukrajini. Nobenih strateških prebojev nista ponudili glede nove svetovne ureditve, razen benignega sporazuma o podnebnih spremembah. EU je do Kitajske v podobnem trgovinskem razmerju kot ZDA do EU, Kitajska pa je do obeh strani uporabila podoben pristop. Dolga Trumpova senca je v zadnjih treh mesecih dodatno zapletla njuna razmerja.

Kitajska si želi tesnejšega sodelovanja z EU glede ZDA, EU pa bi se raje podredila Washingtonu kot Pekingu. Nobena stran ni pokazala politične volje in dovolj pragmatične ekonomske prilagodljivosti, da bi resetirala medsebojne odnose. Stara bruseljska trilema o Kitajski kot strateški partnerici, ekonomski konkurentki in politični nasprotnici (2019) je izpeta in zmedena. Vse troje hkrati je ideološki nesmisel, izključujoče alternative pa politični polom. Kitajska drža do EU je zato vse bolj podcenjujoča. Ekonomska cena bo za obe strani visoka in tvegana. In to je največji problem spodletelega srečanja v Pekingu.

Ekonomska slika njunih razmerij v teh petdesetih letih pove več kot tisoče praznih političnih besed. EU je štela leta 1975 zgolj devet članic, danes jih ima 27 na 450-milijonskem trgu. Kitajski BDP je bil tedaj devetkrat manjši od evropskega, danes sta obe ekonomski velesili izenačeni. Leta 1975 je obseg njune trgovine štel dve milijardi evrov na leto, to vrednost danes presegata na dnevni ravni. Prvotni presežki trgovinske bilance EU s Kitajsko so leta 2024 največji bilateralni primanjkljaji na svetu. Za EU je Kitajska drugi najpomembnejši izvozni trg, za Kitajsko pa je EU prva uvoznica. EU je v preteklosti s tehnološkimi transferji in kapitalom prispevala k ekonomski rasti Kitajske, povratni kitajski investicijski tok pa je vrh dosegel leta 2016 in pada. Zato pa je leta 2024 delež Kitajske glede prijave patentov dvakrat večji od EU in ZDA skupaj. Torej prednjači pred obema v tehnološkem razvoju, produktivnosti in konkurenčnosti. In za nameček ima Kitajska monopol nad 17 redkimi rudninami, ki danes štejejo in so postale njeno osrednje ekonomsko orožje. Spomladi je z njim razorožila Trumpa, pa tudi EU. EU je polovico protidampiških ukrepov proti Kitajski odprla v zadnjih dveh letih, carine na električne avtomobile so primerljive z ameriškimi. Gospodarski zbornici na obeh straneh sta zgolj v letu 2024 našteli 1580 posebnih ovir pri vstopu na kitajski trg. Ekonomska fronta je torej odprta in se stopnjuje.

Diplomacija na obeh straneh niti ne želi biti več nujno politično mašilo.

Zgodba julijskih jubilejev je bila zapečatena že aprila. Kitajski predsednik Xi je zavrnil slavnostno povabilo v Bruselj že aprila, v pripravah so dvodnevno srečanje skrčili na vsega en dan. Evropska agenda je skrčena na trgovinski dialog pri zniževanju primanjkljaja in odpiranju kitajskega trga, Kitajska želi, da EU odpravi selektivno carinsko zaščito. Aprila se je zdelo, da jih Trumpova carinska vojna potiska na isti breg. ZDA očitno bolj moti liberalna EU kot avtoritarna Kitajska. EU je zato doživela stopnjevanje carinskih groženj, Kitajska pa je z recipročnimi carinami in omejitvami ustavila ZDA. Vsaka stran je reševala svoj položaj in to ju je povsem razdvojilo. Dejansko pa je položaj EU do Kitajske podoben očitkom, ki jih imajo ZDA do EU. Toda okvirni ekonomski dogovor z ZDA konec julija je povsem neprimerljiv z dosežki evropsko-kitajskega vrha. EU se je v razmerju do ZDA povsem podredila, ekonomska razhajanja s Kitajsko pa poglobila. Dejansko pa je politično izgubila na obeh ekonomskih frontah.

EU je Kitajski dolgo odrekala položaj »tržnega gospodarstva«, sledile so obtožbe glede »državnega subvencioniranja«, danes naj bi bile sporne presežna ponudba kitajskega blaga in dampinške cene. ZDA so prisilile EU v neenakopraven sporazum, Kitajska se je temu pametno izognila. Obema stranema ekonomsko bolj koristi odpiranje kot zapiranje trgov, pretok kapitala in medsebojno spoštovanje razvojnih politik. »Strateška avtonomija« EU se danes lažje povezuje s »strateškim sodelovanjem« s Kitajsko kot ZDA. V Pekingu sta von der Leynova in Costa dobila jasno Xijevo priporočilo glede »pravilne strateške izbire«. Ekonomska konkurenca med EU in Kitajsko ne sme voditi do njunega političnega spopada. Ravno nasprotno, ekonomska soodvisnost ju lahko politično spet zbliža, s podobno ekvidistanco do ZDA. Glede sporne »nevtralnosti« do Rusije je sporočilo podobno. Kitajska podpira miroljubne rešitve, toda ne želi ruskega poraza, ker to ogroža njen položaj do ZDA. Zato ekonomsko podpira »tretji svet« in gradi temelje večsmernega sveta. Tu je dejanska »prevojna točka« EU, očitno zunaj proslule zahodne hegemonije.

Politični nihilizem je del odrekanja zgodovinski odgovornosti. Evropska komisija igra v Bruslju globalni hitropotezni šah. Žrtvuje socialno EU na račun financiranja ZDA, tvega razvoj v razmerju do Kitajske. Katastrofalno vodenje vodi v disfunkcionalnost institucij EU, njen populizem v antagonizem. Toda v imenu koga se odloča? Zabrisano suverenost bo treba vrniti ljudem. Bolje njim kot bedakom.