Bo Janez Janša znova zmagal?

Oguljena novinarska fraza pravi, da času kislih kumaric sledi vroča politična jesen. Da torej poletnemu zatišju sledi čas afer in interpelacij, čas destruktivnosti in preigravanja. Letos naj bi vse to potekalo s širšo amplitudo, bližajo se namreč državnozborske volitve. Frazam in klišejem navkljub velja, da se SDS pripravlja na prevzem oblasti, Janez Janša vseskozi napoveduje »predčasne volitve«, napoveduje »ustavno večino« in veliko »koalicijo z volivci«. Hkrati prav tako velja, da na vladni strani razmišljajo, kaj lahko še storijo in kako bi jim uspelo ponoviti mandat. Eden izmed političnih premislekov je denimo ta, kako se jeseni izogniti referendumu, naj bo to referendum o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ali o medijski zakonodaji ali o prihajajoči pokojninski reformi.

Najrelevantnejše vprašanje prihajajočih volitev je seveda, ali bo Janez Janša po njih sestavil novo vlado in ali je to res mogoče napovedati že zdaj. Stranka SDS bo skoraj zagotovo na volitvah zbrala največ glasov, seveda pa ni nujno, da stranka, ki na volitvah zbere največ glasov, tudi vodi vlado. V Sloveniji se je to zgodilo v času vlade Marjana Šarca. Kar ni nobena posebnost, nobena politična prevara. V sedanji avstrijski vladi ni svobodnjakov, četudi so ti na volitvah septembra lani zbrali največ glasov. V Sloveniji je bil doslej le en premier, Janez Drnovšek, ki je po izteku mandata ponovno sestavil vlado. To je Drnovšku uspelo trikrat zapored. Danes so časi drugačni, drugačna je politika, drugačni so volivci, drugačna so pravila igre.

Nikola Damjanić vodi javnomnenjsko agencijo Ninamedia. Ta že desetletja meri in ugotavlja priljubljenost političnih strank, zato Damjanić zelo dobro pozna slovenski polični prostor. Po njegovem mnenju volitve še niso odločene. »Vse karte še niso na mizi, stvari se zapletajo, Vladimir Prebilič v politiko še ni resno vstopil, ne vemo, kakšno stranko bo naredil, kaj bo zagovarjala, kako bo nastopal, prav tako ni jasno, v kakšnem stanju bo Anže Logar. Naj povem natančneje: ne vemo, koliko prostora bo njemu in njegovim Demokratom prepustil Janez Janša.« Damjanićeva zadržanost je logična, različne raziskave javnega mnenja kažejo, da Logarjev volilni potencial posega tudi v volilno telo stranke SDS, potencialno bi lahko Logar celo onemogočil zmago SDS na volitvah. »Danes torej ne vemo, ali bo Janša Logarja prijateljsko praskal ali pa se bo nanj spravil z vsemi topovi, kot se je pred leti na Gregorja Viranta. Nobena izmed političnih strank danes nima dovolj visoke podpore, da bi mirno čakala na prihajajoče volitve.«

Janez Janša bo trdil, da je na volitvah zmagal, in to ne glede na to, ali bo sestavil vlado ali ne. Zmagal bo torej tudi, če bo izgubil.

Tudi dr. Vlado Miheljak, kolumnist Mladine, upokojeni univerzitetni profesor, predvsem pa dolgoletni sodelavec raziskave Slovensko javno mnenje, razmišlja podobno. Zanj zmaga SDS sicer ni vprašljiva. »Danes res kaže, da bi bila SDS prva stranka na volitvah; torej relativna zmagovalka. A ni pomembno, kako velika bo njena zmaga, pomembnejše je, koliko bodo dobili njeni partnerji.« Recimo stranka Nova Slovenija. Ta bo jeseni dobila novega predsednika, ker se je Matej Tonin kandidaturi odrekel, ko je svet stranke konec junija kar na vrat na nos zavrnil njegovo stališče, da NSi ne bo sodelovala v vladi, ki bi jo vodil Janez Janša.

»NSi naj bi jeseni prevzel poslanec in nekdanji minister Jernej Vrtovec, ki je napovedal, da NSi ne bo stranka izključevanja. To v prevodu pomeni, da ne bo imela pomislekov ali poguma eksperimentirati s koalicijo oziroma da gre v koalicijo z Janezom Janšo. Vprašanje partnerjev Janeza Janše je torej zagonetno. Na dober dan stranka SDS spravi na volitve okoli 280 tisoč volivcev. Tako bo tudi tokrat – največ glasov je osvojila leta 2008 (307 tisoč), a je s tem iz parlamenta izrinila stranko NSi. Janša brez partnerjev nikoli ne bo sestavil vlade, na koncu bo za mandatarstvo potreboval 46 glasov.«

Janez Janša je dovolj dolgo v slovenski politiki, da do potankosti razume volilno aritmetiko, zakonitosti različnih volilnih okrajev in strankarskih list. Ne nazadnje je pri nedavnem referendumu o pokojninskih dodatkih za izredne dosežke v kulturi zavestno kršil volilni molk, zavedajoč se inferiornosti inšpektorata za notranje zadeve, ki mu nazadnje ni odmeril globe. Ali pa si tega niti ni upal.

Neuspeli poskus prevrata

Politika in politiki seveda ne delujejo v vakuumu. So odraz interesov, ideoloških prepričanj, vrednot, ambicij političnih akterjev. Razmislek, kaj po vladi Roberta Goloba, se ni pojavil to poletje, preigravanja o razpadu Gibanja Svoboda so se začela že nekaj mesecev po volitvah leta 2022. Zapišimo natančneje – Golobovo vlado in tudi Goloba kot premiera so nekateri politiki, predvsem pa interesne skupine in mediji, do zdaj pokopali že večkrat. Kot so pokopali tudi druge »nove obraze«. Bo tokrat enako?

Morda se na prvi pogled zdi, da se glede novih obrazov okoliščine v politiki ponavljajo. Vendar se ne. Gibanju Svoboda je uspelo prekiniti vzorec razpadanja novih obrazov.

»Morda se na prvi pogled zdi, da se glede novih obrazov okoliščine v politiki ponavljajo. Vendar se ne,« opozarja dr. Samo Uhan iz Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. »Gibanju Svoboda je uspelo prekiniti vzorec razpadanja novih obrazov. Novi obrazi so bili vedno pričakani na nož, tako so jih pričakali bodoči koalicijski partnerji, pri čemer imam v mislih predvsem SD, in opozicija. Nekako se je oblikovalo pričakovanje, da je treba prišlekom dati nekaj lekcij. Razlog je bil preprost. Vstopili so v politični prostor, ki je bil že artikuliran, kjer so bili interesi razdeljeni, kjer se je vedelo, kakšni so politični mehanizmi in kako naj bi ti delovali.« Robert Golob pa si je politično pot začrtal po svoje. Postal je tudi moteč.

Pomembno je, da vstopanje novih akterjev v politiko, predvsem vstopanje Anžeta Logarja in deloma tudi Vladimirja Prebiliča, razumemo tudi iz te perspektive, saj sta v nekem trenutku mislila, da se politični prostor odpira, da volivci komaj čakajo, da se pojavi še kakšna politična možnost. »V delu slovenskega političnega prostora je torej sredi mandata te vlade zavladalo prepričanje, da prihaja čas za formiranje pragmatične in interesno brezbarvne sredine, ki naj bi leve in desne antagonizme reševala produktivno. Samo spomnite se, kako so vlado Roberta Goloba napadala različna interesna združenja, zdravniška zbornica, gospodarstveniki. Vse to je bilo le leporečenje, nič drugega kot prazna forma, priročna za delitev interesov. Ideje o odrešujoči sredinski poti sam poimenujem radikalna sredina. Radikalna, ker je radikalno prazna.«

Načrt se ni izšel, zdaj pa imata Anže Logar in tudi Vladimir Prebilič že težave. Stvari so se v zadnjih mesecih izostrile, pomembne so postale razlike, pomembna so postala jasna stališča.

»V času velikih geostrateških sprememb Slovenija ne prenese pragmatične brezbarvne sredine, ne prenese tega, čemur smo v času vlad Janeza Drnovška rekli nenačelne koalicije. Nenačelne koalicije so tiste, ki ne sledijo nekemu razvojnemu modelu, ki nimajo jasne agende, jasnih vrednot, ampak so skupaj samo zaradi interesov,« še pravi Samo Uhan. »Če torej na primer Logar vstopa v politični prostor in če upošteva, da se ta prostor ni izpraznil tako, kot je pričakoval, potem bi moral danes prinašati politično ali razvojno inovacijo. Podobno velja za Prebiliča. Čas zahteva opredeljevanje. Ne moreš biti hkrati za Palestino in za Izrael. Ne moreš hkrati podpirati ukrepov za omilitev podnebnih sprememb in upoštevati glasu gospodarstva, ki jih zavira. Svet ni črno-bel, ampak v nekem najširšem filozofskem smislu moramo, kot bi dejala Hannah Arendt, prepoznati zlo. Logar bi se torej moral jasno distancirati od okolja, iz katerega prihaja. Tega ni sposoben. Vse bolj postaja neki ’talking head’, človek brez vsebine.« V podobnem položaju je Prebilič, govoril je denimo, da podpira pravico do abortusa, a to ni nič novega, saj je ta pravica vpisana v slovensko ustavo. Govoril je tudi, da moramo pomagati Gazi. To je pohvalno, toda podobno deluje tudi slovenska vlada. Njegova stališča torej niso nič novega, nič svežega. Svež je le on, pa še to ne zares. Vendarle je bil župan, kandidat za predsednika republike, danes je evropski poslanec.

Čas zahteva opredeljevanje. Ne moreš biti hkrati za Palestino in za Izrael. Ne moreš hkrati podpirati ukrepov za omilitev podnebnih sprememb in upoštevati glasu gospodarstva, ki jih zavira.

Politične inovacije sicer ponujajo antisistemske stranke. Takšne, kakršna je danes stranka Resni.ca, ali pa – seveda na drugi ravni in z drugačnimi cilji – kakršna je bila nekoč stranka Združena levica, predhodnica sedanje Levice. Uhan ni prepričan, da ima Resni.ca pomemben politični potencial, pa četudi po nekaterih anketah prehiteva vladni stranki SD in Levico. »Antisistemske stranke delujejo privlačno ob kakih izrednih dogodkih, tipično je vprašanje cepljenja in epidemije, vendar je treba biti za večjo politično prepoznavnost bolj koherenten, imeti smiselna politična stališča, poiskati politične partnerje in zaveze. Tovrstne stranke tega praviloma niso sposobne.« Uhan ne trdi, da v Sloveniji ne more zmagati populizem, ki zagovarja iliberalne vrednote, da se nam ne more, če poenostavimo, zgoditi Donald Trump. Nasprotno, opozarja, da se takšne ideje pojavljajo tudi pri nas in da bi tudi pri nas lahko našli nekaj prerokov Trumpovih politik. »A Slovenija ni ZDA, naš politični sistem je drugačen. Hkrati je Trump v politiko vstopil od zunaj, takšnega človeka pa pri nas ni. Janez Janša ni nič novega, je le reciklaža samega sebe.« Vse to je res, a Janša ima kljub vsemu zveste volivce, podpirajo ga ljudje, ki ne reflektirajo politike, se jim pa zdi – upravičeno ali pač ne – da se jim godi krivica. Zato se dobro počutijo v svetu, kjer imajo svojega političnega zastopnika, človeka, ki mu verjamejo. »Če je ta avtoritaren, jih to ne moti.«

Neopredeljeni

Vrnimo se k volitvam. Popolnoma jasno je, da je med neopredeljenimi volivci veliko nekdanjih podpornikov Svobode, ljudi, ki jih je Robert Golob razočaral, ljudi, ki so se umaknili, ljudi, ki jim je žal, pa tudi nekaj takšnih, ki bi mu lahko dali še eno priložnost. »Vse to se dobro vidi, saj se rejtingi drugih strank niso toliko okrepili, kolikor je Svoboda izgubila. Z Janšo je drugače, vseskozi ima zelo podobno podporo, to pomeni, da volivcev ne pridobiva niti jih ne izgublja,« pravi Nikola Damjanić. V resnici to ne pomeni veliko. Janša bo lahko v prihodnjih mesecih uporabil znano taktiko destrukcije političnega prostora. »To pomeni, da bo politiko naredil odvratno in s tem demotiviral volivce leve sredine, ki se potem volitev iz protesta ne bodo udeležili. Janša je glede tega res mojster. Ob predpostavki, da ima najzvestejšo volilno bazo, velja preprosto pravilo: manjša ko je volilna udeležba, večja je lahko njegova končna zmaga.« Kaj pa Gibanje Svoboda? »Robert Golob je v dobrih treh letih vladanja izgubil polovico volivcev. Veliko, hkrati pa se mu ne dogaja, kar se je dogajalo Miru Cerarju. Če bo vladna stran jeseni delala dobro, če bo vodila dovolj všečno politiko, se lahko njena priljubljenost poveča. Ljudje bodo pozorni na malenkosti, vedno je tako, stvari se lahko še obrnejo. Res pa je, da je to odvisno pred vsem od tistih, ki vladajo, in od tega, ali so se vladajoči na napakah kaj naučili.«

V politiki res ni nič določenega, do volitev je še kakšnih osem mesecev, morda manj. In kakšna bi lahko bila pot do ponovne Golobove zmage? »Če bo (bi) Golobu nekako uspelo zmanjšati razliko med sabo in Janšo – torej če SDS na volitvah dobi 27 odstotkov, Gibanje Svoboda pa kakšnih 25 (kar je zelo zelo optimistična napoved), bi lahko levoliberalni blok s Prebiličem, SD in Levico sestavil široko, večbarvno in slabše kompatibilno koalicijo,« še pravi Vlado Miheljak. »Prebilič, če je res iskreno odločen glede javno izrečene povolilne namere, lahko v precejšnjem deležu nadomesti in povrne glasove, ki jih je po triumfalnih zadnjih volitvah postopoma izgubljal Golob. Volitve se bodo odločale na dan volitev, a nekaj je jasno že danes: Janez Janša bo trdil, da je na volitvah zmagal, in to ne glede na to, ali bo sestavil vlado ali ne. Zmagal bo torej tudi, če bo izgubil. Kot vedno doslej. Temu se strokovno reče Janševa povolilna aritmetika.«