Toksična zveza

Ob zgražanju nad tem, kako globoko zatopljeni so mladi v telefone, tiktoke in podobne pogruntavščine, se težko izognemo temu, da ne bi zveneli kot stari nergači. Še težje pa si priznamo, da smo se tudi sami ujeli v isto zanko kot oni – v dopaminsko past, ki so nam jo prihuljeno nastavili tehnološki mogotci iz Silicijeve doline. Da torej tudi sami nenehno in nebrzdano posegamo po telefonu in da se pogosto šele po 20-minutnem brezciljnem drsenju po zaslonu zavemo, kaj pravzaprav počnemo, saj je tovrstno početje postalo že skorajda samodejno – kot bi roka, ki pograbi telefon, razmišljala s svojo glavo.

Lahko se denimo zalotimo, da po podaljšku rok, ki mu pravimo pametni telefon, posegamo v sila neprimernih trenutkih, denimo sredi sestanka, celo med vožnjo, v kinodvorani ali na stranišču, kjer se brez telefona marsikdo počuti malodane razorožen. Če se s tem ne morete poistovetiti, ste v manjšini, to dokazujejo empirični podatki: več raziskav je potrdilo, da so prenosni telefoni pravzaprav žepna gojišča koliformnih bakterij, ki so dokaz fekalnega onesnaženja – tako je zato, ker nas telefon spremlja na vsakem koraku, tudi ko sedimo na školjki.

Lahko pa se denimo zalotimo, kako nezavedno zanemarjamo svojo dojenčico, ki v nas hrepeneče strmi že vsaj četrt ure, a tega nismo opazili, saj nas je v spletni trgovini Ebay prevzela ponudba kljuk v viktorijanskem slogu. To se je zgodilo Catherine Price, novinarki, ki o znanstvenih temah piše za priznane publikacije, kot sta časnik The New York Times in revija Time, podpisala pa je tudi nekaj knjižnih uspešnic, med njimi priročnik How to Break Up With Your Phone (slo. Kako se raziti s svojim telefonom, op. p.), ki je eden od osrednjih virov tegale besedila.

Budnica

»Tehnologija, ki nas osvobaja, sočasno deluje kot vajeti, in bolj ko smo nanjo privezani, bolj se poraja vprašanje, kdo ima pravzaprav nadzor nad kom,« zapiše v uvodu. Prva polovica knjige je zasnovana kot »budnica«, ki na podlagi analize znanstvenih dognanj in izsledkov raziskav pojasni, da so pametni telefoni načrtno zasnovani tako, da uporabnika zasvojijo. Razloži, da podjetja, ponudniki pametnih naprav, aplikacij in družbenih omrežij, uporabljajo kup psiholoških zvijač in pretkanih orodij, s katerimi si uporabnike hitro podredijo in jih pritegnejo h kompulzivni rabi.

Pametni telefoni so načrtno zasnovani tako, da uporabnika zasvojijo. Njihovi proizvajalci uporabljajo kup psiholoških zvijač, s katerimi uporabnike pritegnejo h kompulzivni rabi.

V razvoj mehanizmov, namenjenih temu, da uporabniki pri rabi naprav preživimo čim več časa, namreč niso vpeti zgolj razvijalci, programerji in oblikovalci, temveč tudi razvojni psihologi in podobni strokovnjaki. Plod njihovih prizadevanj so prefinjeni sistemi, ki načrtno izkoriščajo človekove osnovne nevrološke odzive – predvsem sproščanje dopamina, kemične snovi v možganih, zaradi katere občutimo ugodje. Ta se v majhnih odmerkih sprosti vsakič, ko prejmemo obvestilo (angl. notification, op. p.), saj vselej obstaja možnost, da gre za kaj, kar nam bo polepšalo dan, denimo lajk osebe, v katero smo zagledani, ali na primer ponudba za dobro službo. A skoraj vselej gre za kaj popolnoma nepomembnega. Sistem je vseeno sila učinkovit, saj je ravno ta nepredvidljivost za možgane tako vznemirljiva – radovednost in želja po potrditvi postaneta gonilo kompulzivne rabe pametnega telefona.

Temni vzorci

Takšni mehanizmi sodijo k sporni digitalni infrastrukturi, ki jo z zloveščim izrazom imenujemo »temni vzorci«. Kot razloži Katja Koren Ošljak, asistentka na katedri za medijske in komunikacijske študije na Fakulteti za družbene vede in ustanoviteljica zavoda za digitalno vzgojo Vsak, so ti namenoma razviti, da uporabnike usmerjajo k vedenju, ki je predvsem v interesu platforme – torej k razkrivanju čim več podatkov, zadrževanju v aplikaciji, ogledovanju čim večje količine vsebin itd. »Spomnimo se na rdeče številke, ki ob ikoni aplikacije označujejo število neprebranih sporočil; kako težko jih je prezreti,« opozori raziskovalka. »Tako in na podobne druge načine aplikacije umetno ustvarjajo vtis, da se dogaja nekaj novega – da bi nas zvabile v naslednji krog osveževanja in drsenja po časovnici.«

Katja Koren Ošljak opozori tudi na svojevrstno past prikritega pridobivanja soglasja za rabo platforme, ki je pogosto zamaskirano kot naslednji korak v postopku ustvarjanja uporabniškega računa: »Na primer, na velikih gumbih piše ’naprej’, ’prijavi se’ ali kaj podobnega, spodaj pa je z mikro črkami zapisana skorajda nevidna opomba, ki uporabnike obvešča, da s klikom soglašajo z vsemi pogoji rabe.«

Raziskovalka posebej omeni različne zavajajoče in prebrisane mehanizme, s katerimi platforme uporabnike spodbujajo k razkrivanju osebnih podatkov: »Ob možnosti za sledenje geolokaciji pogosto piše, da bo aplikacija tako učinkovitejša, v resnici pa gre za poskus zajemanja vaših podatkov in podatkov o vseh osebah, katerih podatke imate shranjene med svojimi stiki.« Pri tem opozori na še en sporen način delovanja prebrisanih platform – grafično poudarjanje možnosti, s katerimi je pravzaprav kršena uporabnikova pravica do zasebnosti: »Gumbi za sprejetje zbiranja osebnih podatkov v večjem obsegu so pogosto večji, bolj barviti in bolj izpostavljeni, možnosti za preskok ali zavrnitev zbiranja podatkov pa so skrite v ozadju.«

Prohibicija ni rešitev

Zaradi naštetega Katja Koren Ošljak meni, da je zelo krivično, pa tudi brezplodno krivdo za čezmerno rabo telefona valiti na uporabnike. Prepričana je, da je individualizacija družbenih preizkušenj in obravnavanje težav digitalizacije na ravni posameznikove odgovornosti pravzaprav hinavščina: »Pomisliti moramo samo, koliko financiranja, komuniciranja, gospodarskih in političnih prizadevanj je vloženih v digitalizacijo slehernega vidika našega življenja in še posebej v to, da bi bili v digitalnem svetu čim dlje in bi se vanj čim pogosteje vračali.«

Ko so na začetku leta postajali vse glasnejši različni pozivi k zakonskemu omejevanju ali celo prepovedi rabe telefona v izobraževalnih ustanovah, denimo peticija Centra za trajnostni razvoj podeželja Kranj, je Katja Koren Ošljak – tudi v komentarju za Mladino – opozarjala, da prohibicija ne more biti rešitev, saj je težava veliko širša. Prepričana je, da je »digitalni ekosistem usklajen z logiko kapitalizma, razvoj digitalnih naprav in platform pa poganja ideja ekonomskega uspeha in ne ideja dobrobiti uporabnikov«. Zato rešitev vidi predvsem v strožji regulaciji tehnoloških velikanov.

Očitni znak zasvojenosti s telefonom je denimo, da telefon jemljemo s sabo v posteljo, preden zaspimo, in da se mu zjutraj posvetimo, še preden vstanemo.

Med pomembnimi bitkami, ki bi jih morali biti, je omejevanje tarčnega oglaševanja in zbiranja, kopičenja, obdelave in preprodaje osebnih podatkov. »Mit o izboljševanju uporabniške izkušnje s personalizacijo, za katero naj bi potrebovali podatke o uporabnikih, je namreč trhel,« pravi. Še več, to je v kontekstu komercialnih družbenih omrežij in robotov za generiranje vsebin očitna manipulacija: »Ne gre in nikoli ni šlo za dobrobit oseb, ki tehnologijo uporabljajo, temveč za poslovni model.«

Za otroke gre

Čeprav se temni vzorci ne ozirajo na starost uporabnika, ki ga pahnejo v digitalno odvisnost, številni strokovnjaki opozarjajo, da so k njej najbolj nagnjeni mladi, saj tovrstnim zvijačam nasedejo še prej kot odrasli. Sočasno naj bi bili tudi možgani v razvoju najobčutljivejši za negativne učinke čezmerne rabe novih tehnologij. A kot v znanstveni monografiji Mediji in mladi, ki je letos izšla pri založbi Fakultete za družbene vede v Ljubljani, ugotavlja urednica monografije Tanja Oblak Črnič, profesorica komunikologije na tej fakulteti, »so medijske tehnologije neizogibno zasidrane v vsakdanje navade mladih«.

Koliko je torej zasvojenost mladih s pametnim telefonom resničen družbeni problem? In koliko gre pravzaprav za simptom nerazumevanja digitalne stvarnosti mlajših generacij?

Katja Koren Ošljak se strinja, da je čezmerna raba pametnega telefona med mladino resnična težava. A je hkrati prepričana, da se reševanja te težave lotevamo zgrešeno, saj mlade in njihovo ravnanje v digitalnem svetu uniformiramo. »Raziskave kažejo, da mladi še zdaleč niso enaki,« poudari raziskovalka.

Mladi digitalne naprave danes posvajajo na različne načine, pri čemer si jih številni tudi prilagajajo ali jih celo zavračajo. Razlogov za to je več, od »ponujenih vsebin« do »možnosti izražanja, vključevanja v vrstniške skupine, uporabniške izkušnje, (ne)etičnega delovanja platform itn.«. Pomembno je, da pri tem upoštevamo, da je škodljiva čezmerna raba digitalnih naprav »simptom specifičnih okoliščin osebe, ki se k njim zateka po uteho, se na primer pred čim umika ali išče družbo in skupnost, kjer bo sprejeta,« dodaja Katja Koren Ošljak.

Stiske mladih kljub temu poenostavljamo. S tem pa onemogočamo ustrezno ravnanje, s katerim bi odpravili dejanske vzroke težav. »Če bi bila povezava med telefonom in zasvojenostjo tako neposredna in vzročno-posledična, kot trdijo nekateri, bi bili s telefonom zasvojeni vsi, ki ga uporabljamo,« pravi Katja Koren Ošljak.

Poudarja še, da na težave mladih na spletu praviloma gledamo z vidika zaščitništva. »Ta protekcionizem do otrok nas hitro pripelje do sklepa o neposredni povezanosti med ’škodljivimi’ telefoni in drugimi težavami, ki jih imajo otroci,« pravi. Digitalizacija je prispevala k večjemu nezaupanju do medijev, zato družba v digitalnih napravah prepoznava grožnje, pred katerimi je treba varovati ranljive otroke. Zavarovati jih želimo pred razširjanjem neprimernih vsebin, kot sta pornografija in nasilje. Pred napeljevanjem k nezdravemu življenjskemu slogu. Pred premalo gibanja zaradi nenehnega motrenja zaslonov. Pred promocijo motenj hranjenja, kot je anoreksija. Pred napeljevanjem k samopoškodovanju ali samomoru. Pred zasvojenostjo z videoigrami oziroma zasloni in drugimi škodljivimi posledicami za duševno zdravje, pa tudi pred kognitivnimi ali celo razvojnimi motnjami zaradi čezmerne rabe digitalnih medijev.

»Našteto naj bi glede na nekatere vire še posebej ogrožalo otroke, saj so mladi – kot ugotavlja eden izmed pomembnejših raziskovalcev mladih in medijev David Buckingham – še zlasti pogosto označeni kot odvisneži od pametnega telefona in so zato izpostavljeni različnim psihološkim ter tehnološkim intervencijam,« pojasni Katja Koren Ošljak. »Dodatna grožnja za mlade v dobi digitalnih medijev pa so lažne novice, sovražni govor, prikriti nadzor, poseganje v zasebnost, propaganda, radikalizacija ter mnenjski mehurčki, ki delujejo izključujoče in omejujejo demokratično razpravo.«

»Imamo vse več mladostnikov, študentov in tudi odraslih ljudi, ki kažejo znake tako imenovane digitalne demence – niso sposobni študirati ali opravljati dela.«
– Miha Kramli

Osemdeset dni na leto

Knjiga How to Break Up With Your Phone je prvič izšla leta 2018, dobro desetletje po tem, ko so pametni telefoni vstopili v naše življenje. Nedavno je izšla še posodobljena različica, saj se je od časa izida izvirnika marsikaj spremenilo. Med drugim tudi statistika, ki je čedalje bolj skrb zbujajoča: ko je izšel izvirnik, se je povprečen ameriški uporabnik v pametni telefon zazrl 47-krat na dan, v starostni skupini od 18 do 24 let pa kar 84-krat. V povprečju naj bi bil takrat uporabnik v telefon strmel dobre štiri ure na dan, kar pomeni 28 ur na teden, 112 ur na mesec ali 56 polnih dni na leto.

Vendar so se te razmeroma visoke številke v manj kot desetletju še občutno povečale: lani naj bi bili Američani, sicer po drugih raziskavah, v povprečju telefon v roke prijeli kar 205-krat na dan, torej vsakih pet minut, pripadniki generacije Z pa v ZDA dandanes telefonu v povprečju posvetijo več kot šest ur na dan.

Pri nas so podatki podobni: izsledki slovenske raziskave Digitalna zrelost mladih, pri kateri je sodelovala tudi Katja Koren Ošljak, kažejo, da je med dijaki in dijakinjami povprečna količina časa, ki ga preživijo s telefonom v roki, 5,3 ure na dan, pri mladih odraslih (18–24 let) pa je čas za uro krajši, saj telefon v povprečju uporabljajo 4,3 ure na dan.

Količina časa se zdi na prvi pogled precej ekscesna, saj to pomeni, da povprečen dijak ali dijakinja med brskanjem po telefonu preživi več kot 80 polnih dni na leto, kar je skoraj tri mesece nenehnega buljenja v zaslon. A to moramo postaviti v kontekst: upoštevati moramo, da ta čas ni namenjen zgolj brezciljnemu drsenju po zaslonu, slepemu tavanju po vrtincu družbenih omrežij in pregledovanju najnovejših videotrendov na TikToku. Katja Koren Ošljak se zato sprašuje, kako sploh opredeliti čezmerno rabo telefona. Prepričana je, da je ne moremo opredeliti v urah, »vsaj ne v družbenih okoliščinah, ko smo vsi nenehno priklopljeni«.

Tanja Oblak Črnič v članku Preučevanje medijskega (ne)reda v platformni družbenosti poudari, da so »družbena omrežja in spletne aplikacije družbena realnost sodobne mladine«. To podkrepi s svežimi podatki: uporablja jih kar 96 odstotkov osnovnošolcev, starih od 11 do 15 let, ter 98 odstotkov dijakov, starih od 14 do 19 let. Osnovnošolci telefon, aplikacije ali družbena omrežja uporabljajo predvsem za pogovarjanje (73 odstotkov), poslušanje glasbe (70 odstotkov) ali pošiljanje zasebnih sporočil (64 odstotkov). Za srednješolce velja podobno – najpogosteje poslušajo glasbo (81 odstotkov), klepetajo (80 odstotkov) in si pošiljajo sporočila (79 odstotkov). Nadalje poudari, da so družbena omrežja tudi ključni vir obveščanja: »Na dan to velja za dobro tretjino, na teden pa za dve tretjini mladih.«

Ko govorimo o uporabnikih, ki so z rabo pametnega telefona tako zasvojeni, da ne zmorejo več normalno funkcionirati v družbi, je povprečen čas, ki ga slovenska mladina preživi pred zasloni, torej te dobre štiri ali pet ur na dan, videti kot tek na kratke proge. Terapevt Miha Kramli razloži, da skoraj vsi uporabniki, ki jih v Centru za zdravljenje odvisnosti v Zdravstvenem domu Nova Gorica obravnava zaradi zasvojenosti z novimi tehnologijami, v virtualnem svetu preživijo vsaj osem ur na dan, kar je najmanj – nekateri so pred zasloni celo 15 ur na dan ali več.

»Človek, ki je toliko časa v virtualnem svetu, ni več sposoben opraviti niti osnovnih nalog – niti končati srednje šole, kaj šele fakultete. Postane povsem nefunkcionalen,« pravi Miha Kramli. Vseeno pa tudi on poudarja, da je čas, ki ga uporabnik preživi pred zaslonom, v smislu negativnih učinkov popolnoma relativen in »odvisen od notranje in fizične kapacitete vsakega posameznika. Oseba, ki je aktivna in radovedna, ki vselej kaj počne in napreduje, lahko v virtualnem svetu preživi tudi šest ur na dan, pa je to ne prizadene. Komu, ki je pasiven in zaprte narave, lahko škodujeta že dve uri vsakodnevnega drsenja po zaslonu,« trdi. Tezo podkrepi z zgovorno primerjavo: »So ljudje, ki lahko spijejo liter vina, pa so še dokaj trezni in funkcionalni, koga drugega popolnoma potolče že en deciliter.«

Digitalna demenca

Catherine Price v nadaljnjih poglavjih svoje »budnice« opozori na množico konkretnih negativnih učinkov pretirane rabe pametnega telefona in družbenih omrežij, zaradi katere kognitivne sposobnosti uporabnikov postopoma nazadujejo. Opozori denimo na krčenje razpona pozornosti: ker vsebino na telefonu navadno zgolj preletavamo, to dolgoročno zmanjšuje veščine poglobljenega razmišljanja in kritične presoje.

Avtorica je prepričana, da nam tehnološki mogotci načrtno kradejo pozornost. »Bolj ko smo raztreseni, več smo zanje vredni,« pravi. Ne le da smo za najnovejši iPhone odšteli celo premoženje, tudi pozornost, ki jo namenimo telefonu, je valuta, s katero plačujemo najemnino zanj.

V nadaljevanju razglablja, kako pretirana raba pametnega telefona krepi stres in krati spanec. Najbolj skrb zbujajoče pa je poglavje, v katerem opozarja, da kompulzivna raba telefona dolgoročno hromi spomin. Zaradi nenehnega preklapljanja med aplikacijami, hitre potrošnje informacij in samodejnega drsenja po zaslonu možgani izgubljajo čas in manevrski prostor, ki ga potrebujejo za obdelavo in utrjevanje spomina. Namesto da bi podatke prenašali iz kratkoročnega spomina v dolgoročnega, zgolj kopičimo nepovezane drobce informacij, ki hitro utonejo v pozabo. Zaradi tega postajamo vse bolj odvisni od zunanjih virov informacij – ko česa ne vemo, si s tem ne belimo glave, temveč namesto napenjanja možganov nemudoma posežemo po telefonu, vsevedni zakladnici znanja, ki razmišlja namesto nas.

Koliko je torej zasvojenost mladih s pametnim telefonom resničen družbeni problem, koliko pa gre pravzaprav za simptom nerazumevanja digitalne stvarnosti mladih?

To opaža tudi Miha Kramli. »Zaradi nepravilne rabe novih tehnologij možgani pogosto niso več sposobni dolgoročno shranjevati zahtevnejših informacij. Zdaj imamo vse več mladostnikov, študentov in tudi odraslih ljudi, ki kažejo znake tako imenovane digitalne demence – niso sposobni študirati ali opravljati dela.«

Detoksikacija

Kot jasno namiguje že naslov priročnika How to Break Up With Your Phone, avtorica uporabnikov odnos s pametnim telefonom opisuje s prispodobo disfunkcionalne romantične zveze. Ta je škodljiva, a dopušča prostor za napredek. Naslov je torej nekoliko zavajajoč, saj namen priročnika ni popolna prekinitev zveze, temveč vzpostavitev zdravega, funkcionalnega odnosa. Od nas ne zahteva, da telefon zalučamo v najbližjo reko in se vrnemo v kameno dobo, temveč nas spodbudi, da v odnosu postavimo jasne meje, pri čemer se izogne moraliziranju in nas po korakih vodi skozi 30-dnevni program »razstrupljanja«.

Kot pri vseh vrstah odvisnosti je prvi korak k okrevanju ta, da zasvojenost prepoznamo. Očitni znak zasvojenosti s telefonom je, da nas telefon v spalnici spremlja, preden zaspimo, in da se mu zjutraj posvetimo, še preden zlezemo iz postelje. Avtorica zato predlaga, naj si kupimo analogno budilko in telefon za vselej odstranimo iz spalnice. Predlaga tudi, naj sčasoma uvedemo »digitalni sabat«, naj se torej en dan v tednu vzdržimo rabe telefona. Ključen korak je prav tako, da na telefonu izklopimo vsa obvestila, tudi obvestila o (službeni) e-pošti.

Avtorica nas s tem po svoje spodbuja, da uveljavimo pravico do odklopa.

Naslednji korak je uvedba »prepovedanih območij«, torej prostorov doma, kjer telefona ne uporabljamo, denimo v jedilnici, delovnem kabinetu ali kopalnici. Svetuje še, da si na telefon naložimo aplikacijo za spremljanje časa, ki ga preživimo pred zaslonom, saj tako dobimo konkretne podatke o tem, koliko časa preživimo s telefonom v roki in katere aplikacije največ uporabljamo. »Šele potem boste lahko začeli razmišljati, kakšen odnos si sploh želite imeti s svojo napravo,« zapiše Catherine Price.

Ja, težko je napredovati ali postaviti omejitve, če nimate jasnih ciljev. Catherine Price tako v enem od nadaljnjih korakov predlaga nastavitev fizičnih ovir – te primerja s hitrostnimi ovirami oziroma ležečimi policaji –, kot je denimo gumica, ovita okoli telefona; ta naj bi delovala kot varovalo pred neskončnim, brezciljnim drsenjem po zaslonu, ki se ga je v zadnjih letih prijelo ime »doomscrolling«.

Samoomejevanje

Čeprav z vseh strani donijo očitki, da so mladi ujeti v spiralo odvisnosti od družbenih omrežij in zaslonov, raziskave kažejo nekoliko bolj raznoliko sliko. Številni med njimi se zelo dobro zavedajo tveganj, ki jih prinaša pretirana raba telefona in digitalnih platform – od izgube časa do vpliva na duševno zdravje. Še več, številni tudi poglobljeno razmišljajo o tem, komu z rabo aplikacij omogočajo dostop do svojih podatkov in zakaj ter kako algoritmi vplivajo na njihovo vedenje.

Izsledki raziskave, ki jo je Katja Koren Ošljak opravila med pripravljanjem doktorske disertacije, pričajo, da se že nekateri osnovnošolci zavestno omejujejo pri rabi družbenih omrežij. »Bodisi jih sploh ne uporabljajo ali ne uporabljajo nekaterih omrežij, kot je TikTok, ki jih zaradi nenehnih spodbud h gledanju prepoznavajo kot posebej sporna, oziroma taka omrežja uporabljajo omejeno in ob posebnih priložnostih,« pojasni.

V tem, da se posamezniki pri kompulzivnem pregledovanju neskončnih časovnic na TikToku, YouTubu in drugih omrežjih samoomejujejo, se zrcali dvoje. Prvič, skrb zase v digitalnem okolju. Nekateri mladi, tudi osnovnošolke in osnovnošolci, pa so naravnani bolj storilnostno in se pri drsenju po družbenih omrežjih omejujejo predvsem zato, da ne bi zapravljali časa. »Ena od taktik, ki jih uporabljajo, je raba družbenih omrežij izključno v večernih urah, potem ko so šolske in druge obveznosti že opravili. Namesto zdravstvenega vidika je pri njih v ozadju samoomejevanja učinkovitost,« pravi Katja Koren Ošljak.

In katere taktike mladi uporabljajo pri samoomejevanju in odklapljanju od družbenih omrežij? Česa lahko naučijo tudi pripadnike starejših generacij? Mladi na telefonu najpogosteje izklapljajo obvestila, zvok in druge motnje. Seveda omejujejo tudi rabo aplikacij. Prav tako posegajo po strožjih taktikah. Telefon umaknejo v drug prostor. Izklapljajo spletno povezavo. Ali pa aplikacije z družbenimi omrežji preprosto izbrišejo.

POVEZANI ČLANKI:

• Nekemična zasvojenost. Piše Gregor Kocijančič. >>
• Renesansa neumnih telefonov. Piše Gregor Kocijančič. >>