Dva leva / Vlado Miheljak: Maša za Domovino

»’Moja domovina, pa naj ima prav ali ne!’ je nekaj, kar domoljub ne bi smel niti pomisliti, razen v obupu. To je, kot bi rekli: ’Moja mati, pa naj je pijana ali trezna.’«

»Antislovenec [Robert Golob, op. a.], ki je uzakonil krajo davkoplačevalskega denarja in laž pretvoril v vrlino. Podobnega so, ko je Italijo uničil, z njegovo konkubino leta 1945 v Milanu na bencinskem servisu obesili z glavo navzdol.«

»En volk je ležal poleg drugega in nista se grizla, nista rinila drug v drugega. Nista se ljubila in nista se parila. A sta bila vseeno drug do drugega strpna – dva volkova.«

Die Zweite Heimat – Chronik einer Jugend (Druga domovina – kronika neke mladosti) režiserja Edgarja Reitza, film, posnet leta 1992, je drugi del nemške trilogije Heimat (Domovina). Trilogija je na podlagi družinske sage družine Simon izjemno subtilno, a hkrati dokumentarno kronološko filigransko obdelala zgodovino Nemčije od leta 1840 do leta 2000. Zgodba nas vodi skozi turbulence poražene Nemčije po prvi svetovni vojni pa vse do ponovne združitve dveh delov, ki je ob nastajanju prvega dela filmske trilogije (1984) niti slutiti ni bilo mogoče. V filmu je ujeto vse od zafrustriranosti in nemoči prebivalstva po prvi svetovni vojni do vznika nacionalsocializma in ponovne vojne. V ozadju estetskih, umetniških, idejnih in življenjskoslogovnih iskanj se v drugem delu spoprime s krizo identitete obnovljene ponacistične Zahodne Nemčije, ki se v sedemdesetih letih izteče v levi ekstremizem/terorizem in institucionalni »lov na čarovnice«. V tretjem delu saga obdela še en veliki kulturnoidentitetni šok: ponovno združitev dveh ločenih polovic naroda.