Vloga Evrope

N'toko

29. 8. 2025  |  Mladina 35  |  Žive meje

Nedavna obiska Vladimirja Putina in voditeljev Evropske unije v Ameriki nista pripeljala do kakega bistvenega napredka pri končanju vojne v Ukrajini. Čisto zares si ju bomo zapomnili po vizualnem kontrastu med pompoznim sprejemom, ki ga je bil na Aljaski deležen Putin, in ponižujočo razporeditvijo voditeljev EU okoli Trumpove mize nekaj dni kasneje v Washingtonu. Milijoni Evropejcev so na družbenih omrežjih objavljali fotografijo nerodnega prizora in se čudili klečeplaznosti svojih predstavnikov. Svojevrstna ironija je, da so bili evropski šefi po tem sestanku verjetno deloma zadovoljni, saj jim je uspelo Trumpa odvrniti od prehitrega popuščanja Rusiji – a kar so sami doživeli kot uspeh, je bil za ves preostali svet prikaz nemoči. Petelinasti Macron, samovšečni Starmer, bojevita Giorgia Meloni …, vsi so privolili, da jih aranžirajo v polkrog ob vznožju prestola v Ovalni pisarni, z dotikajočimi se komolci in upadlimi obrazi, da je lahko Trump pred svetovno javnostjo poziral kot alfa moški. Nemogoče se je bilo izogniti vprašanju, ali je Evropa res padla tako nizko, da so njeni voditelji le še nepomembni uradniki, zbrani okoli mize ameriškega poslovneža.

Podoba seveda med nas prihaja ob najbolj neprimernem času, nekaj tednov po tem, ko je Ursula von der Leyen Trumpu obljubila večstomilijardni nakup ameriškega orožja v zameno za »samo« 15-odstotne carine na evropske izdelke. Tako je nedvomno okrepila že mesece trajajoče pozive najrazličnejših političnih komentatorjev k »osamosvojitvi Evrope« in »neodvisnemu nastopu na mednarodnem prizorišču« … Vsi se nenadoma strinjamo, da bi se bilo odvisnosti od muhavih ZDA dobro otresti (pri čemer se pogovori po navadi vrtijo izključno okoli vprašanja vojaških zmogljivosti). Vse lepo in prav, toda v teh željah manjka ključno razumevanje, kako se je Evropa sploh znašla v takšnem položaju in zakaj so poskusi drugačne skupne politike vedno propadli.

Današnja EU je produkt Marshallovega načrta, povojne rekonstrukcije opustošene stare celine, ki je potekala pod ameriškim sponzorstvom. ZDA so iz vojne izšle kot nesporna industrijska velesila, nato pa so si prizadevale izolirati in poraziti še konkurenčno ureditev v Sovjetski zvezi. Za to so morale Evropo spremeniti v oporišče proti vzhajajoči velesili na Vzhodu ter seveda preprečiti, da bi evropske države same zdrsele pod vpliv komunističnega sveta. Velikanski transferji denarja in dobrin v Zahodno Evropo so zato prišli s politično ceno: prejemnice pomoči so morale pretrgati vse gospodarske odnose s sovjetskim blokom, ZDA so dobile nadzor nad njihovimi proračuni in nato usmerjale razvoj skladno z ameriškimi interesi, evropske varnostne organe pa so združili v enotno varnostno mrežo, usmerjeno proti »komunistični nevarnosti« … seveda pod vodstvom ZDA. To so temelji, iz katerih sta zrasla EU in Nato. Podobno kot Japonska in Južna Koreja so države EU v zameno za razvojna sredstva sprejele vlogo ameriških agentk v boju proti komunizmu ter se s tem odpovedale delu svoje suverenosti. V vseh pogledih so delovale kot ameriški protektorat.

Z leti je to razmerje postalo nekoliko ohlapnejše, saj so se zahodnoevropske države ponovno industrijsko okrepile, Sovjetska zveza pa razpadla. Ker se je zmanjšal zunanjepolitični pomen za ZDA, smo Evropejci začeli pozabljati, da smo del njihovega imperija. Ustvarila se je utvara, da so strukture EU povsem samostojne in zagovarjajo izključno domače interese. To utvaro smo vzdrževali tudi po tem, ko so ZDA začele znova uveljavljati svoj vpliv – predvsem v odnosu med EU in Rusijo, ki se je po njihovem mnenju preveč udomačila v evropskem gospodarskem prostoru. Morda smo leta 2014 namenoma preslišali, kako se pomočnica ameriškega zunanjega ministra in ameriški veleposlanik v Kijevu odločata, kdo naj bo novi ukrajinski premier, in mimogrede izrečeta tisti slavni »Fuck the EU«. Desetletje kasneje smo se obnašali, kot da evropske države po lastni izbiri sabotirajo domače gospodarstvo za potrebe vojne z Rusijo. Utvaro smo ohranjali celo, ko so Nemčiji razstrelili milijarde vredni plinovod Severni tok. Na vsakem koraku, ki je EU vodil v bolj kaotično in nevarno prihodnost, so se oblastniki pretvarjali, kot da je to naša lastna odločitev, da bi to tako ali tako storili in da je v resnici za vse nas tako bolje.

A drugače od dosedanjih ameriških predsednikov Trump ni pripravljen sodelovati v tej predstavi, niti ni zvest kaki dolgoročni zunanjepolitični strategiji. Še več, z užitkom menjava svoja stališča do zaveznikov ter s tem razkrinkava resnična razmerja moči. Tako smo prišli do teatra absurda, ki smo mu bili priča v Ovalni pisarni: evropski voditelji, ki razkazujejo svojo »suverenost«, tako da prosijo Trumpa za nadaljevanje vojne v Ukrajini, kot da bi šlo za njihov interes in ne ameriški. Evropski voditelji, ki so tako ponotranjili vlogo izvajalcev ameriške zunanjepolitične strategije, da se jo čutijo dolžni braniti celo pred muhami ameriškega predsednika. In kar je najhuje, ti ljudje so dejansko prepričani, da so z vztrajanjem pri katastrofalni vojni pokazali »samostojno držo«.

Da, podrejenost Evrope ameriškim interesom je resen strukturni problem, ki smo ga desetletja ignorirali. A če kaj, je srečanje v Washingtonu pokazalo, da naši vladajoči razredi nikakor ne premorejo zrelosti, da bi znali začrtati alternativo razpadajoči evroatlantski viziji sveta. V času, ko vlade po vsem svetu iščejo nova zavezništva (celo Indija se previdno premika iz ameriške sfere!), se Evropa vrača v obdobje hladne vojne in brani blokovsko ureditev – le da tokrat sama od tega nima nič.