Zakaj počasno hiranje slovenskih tiskanih dnevnikov pomeni hiranje demokracije?

Marko Milosavljević je profesor na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, zaposlen je na katedri za novinarstvo in je eden največjih poznavalcev tega področja v Sloveniji. Milosavljević je leta 2022 za N1 povedal, da strankarska glasila, »kot so Nova24, Demokracija in druge sorodne platforme«, niso mediji, tudi avtorji, ki tam delajo, »niso novinarji, ampak so strankarski sodelavci in promotorji«. Zaradi te izjave si je nakopal tožbo izdajateljev televizije Nova24TV in spletnega portala Nova24.si. Sodišče je letos pomladi odločilo, da je imela vrednostna sodba profesorja »zadostno dejstveno podlago«. Glasila stranke SDS niso obupala. V predpisanem roku je odvetniška pisarna Stušek – odvetnik Janez Stušek je bil v času zadnje Janševe vlade direktor Slovenske obveščevalno-varnostne agencije in je tudi predsednik strokovnega sveta SDS za obrambo – zoper sodbo okrajnega sodišča vložila pritožbo. »Ne bom jim ugodil, ne bom se prestrašil in ne bom se upognil,« je zaradi nadaljevanja sodnega postopka odločen profesor Milosavljević, »boj za svobodo izražanja, utemeljeno kritiko in akademsko svobodo se nadaljuje.«

Nedvomno ima profesor prav. Omenjeni glasili nista klasična medija, glede na to, da zagovarjata interese javnosti, sta mnenjski platformi, z njuno pomočjo pa politična stranka širi propagando. Delujeta enako, kot je nekoč delovalo glasilo Komunist, torej časopis Komunistične partije Slovenije, pa še ta je bil, vsaj v zadnjih letih, spodobnejši od njiju. To, da sta se omenjeni glasili oklicali za medije, ustvarjalci na njej pa za novinarje, in to, da ju je neki anonimni državni uradnik vpisal v razvid medijev, ne pomeni ničesar. Vsebine, ki jih širita, nastajajo pod diktatom politične stranke. Namen njunega poročanja ni zagovor interesov javnosti in nadzor nad oblastjo, nad političnimi ali kapitalskimi centri moči, pač pa zagovarjanje političnega creda stranke SDS.

Vprašanja, kaj so danes mediji, kakšna je njihovo vloga v družbi, kje se začnejo interesi javnosti in končajo interesi lastnikov, vprašanje, zakaj naj bi država medije sploh podpirala, saj gre za tovarne novic, za gospodarsko dejavnost, dobro razkrivajo zmedo, v katero je v zadnjih desetletjih zdrknil medijski svet. Ta zmeda ima otipljive razsežnosti. Lahko se ustavimo kar v Sloveniji pri nakladah tiskanih medijev. Natančnih podatkov o tem ni, a dejstvo je, da pri nas, enako je tudi v EU, zadnja leta vztrajno pada branost tiskanih medijev, še posebno pa informativnih dnevnikov, kot so Delo, Večer in Dnevnik. S tem tudi javno postajajo vse manj močni in relevantni.

V Sloveniji, enako je tudi v EU, skokovito pada branost tiskanih medijev, še posebno pa informativnih dnevnikov, kot so Delo, Večer in Dnevnik. Ti postajajo irelevantni.

Po podatkih Eurostata (raziskava Standard Eurobarometer 96 Winter 2021– 2022) je med letom 2010 in 2021 vsakodnevno branje tiskanih medijev v EU padlo skoraj za polovico. Tiskane medije v Sloveniji pa za prebiranje novic, gre za raziskavo Media & News Survey 2023, uporablja le še 15 odstotkov vprašanih (povprečje EU je 21odstotkov). Po drugi strani pa v Sloveniji, kar je zanimivo, nadpovprečno sledimo vplivnikom in drugim ustvarjalcem spletnih vsebin (Slovenija 41, EU 37 odstotkov). Tudi podatki slovenskega statističnega urada kažejo podobno sliko. V povprečju gospodinjstva danes za nakup časopisov na mesec porabijo več kot dvakrat manj denarja kot pred 20 leti. Konzumiranje medijev in medijskih vsebin se je torej bistveno spremenilo.

Razlogov za upad kulture branje časopisov, za konec, če si pomagamo s Heglom, nedeljske maše meščanov, je več. Eden od glavnih je seveda pojav družbenih omrežij. Tiskani mediji nekoč niso bili le prinašalci novic, komentarjev, mnenj, pač pa so soustvarjali prostor komunikacije, spodbujali so k razpravi, o njih, o njihovi vsebini so se ljudje pogovarjali, nastajala je javnost, porajali so se občutki pripadnosti, tiskani mediji so bili del skupnostnih izkušenj, bili so torej družbena omrežja pred družbenimi omrežji, v njih so bili tudi mali oglasi (tako so se prodajala stanovanja), pa televizijski in radijski program. Danes je drugače, časopisna javnost izginja, zamenjuje jo, kot pravi komunikolog Slavko Splichal, zaslonska. Ta je bolj razdrobljena, bolj hipna, upravljajo jo algoritmi in želja po lastni performativnosti. Posledice teh sprememb so jasne: hipne afere, navdušenost, ogorčenje, dopamin, predvsem pa zmanjšanje možnosti tehtnih razprav. Kar je logično – v kratkem videoposnetku na TikToku se ne da prikazati, kakšna je razlika med zdravniki, ki delajo v zasebnem, in tistimi, ki delajo v javnem sektorju, prav tako težko prikažeš, kako deluje zapletena struktura socialne države in zakaj je takšna. Veliko lažje se je zgražati in smešiti posameznike. Veliko lažje je govoriti o visokih davkih in migrantih, ki naj bi v temnih ljubljanskih ulicah nadlegovali bogaboječe Slovenke.

V povprečju gospodinjstva danes za nakup časopisov na mesec porabijo več kot dvakrat manj denarja kot pred 20 leti.

Vsega tega se zavedajo lastniki družbenih platform, vsega tega se zaveda večina ustvarjalcev vsebin na njih. TikTok in X, Facebook in Instagram so pač odlične platforme za širjenje političnih stališč, saj med politikom in njegovimi volivci ne stoji noben novinar, ki bi mu postavil kakšno zoprno vprašanje. Ne gre za cenzuro, kot se danes rado govori, gre za preverjanje verodostojnosti. Ni naključje, da je Elon Musk po volilni zmagi Donalda Trumpa napovedal konec tradicionalnih medijev. Svojim sledilcem je sporočil tole: »Zdaj ste vi medij. Resničnost teh volitev je bila jasno vidna na X, medtem ko je večina tradicionalnih medijev neprestano lagala javnosti. Objavljajte svoje misli in opažanja na X, popravljajte druge, ko se motijo, in imeli bomo vsaj en kraj na svetu, kjer boste lahko našli resnico.« Resnico, ki jo ustvarjajo algoritmi, resnico, ki je v službi kapitalskih interesov lastnikov družbenih omrežij, ne pa javnosti.

Kalvarija po slovensko

Delo je bilo nekoč največji in najvplivnejši slovenski časopis, z razvejeno mrežo dopisnikov po Sloveniji in tujini, z lastno tiskarno, družba je imela množico publikacij, dejavnosti, imela je ugled, odlične pisce, ljudje so Delu zaupali, ljudje so ga brali, ljudje so mu verjeli. Vse to je zgodovina. Nekoč je Delo prodalo več kot 90.000 izvodov časopisa na dan, današnja prodana naklada po nekaterih informacijah pa znaša le okoli 10.000 izvodov. Uradnih podatkov o tem ni, niso zapisani niti v zadnjem dosegljivem letnem poročilu družbe.

Kako je Delo, časopis, pri katerem so nekoč čakali dolgo v noč, da so lahko natisnili rezultat pomembnega športnega dogodka, postalo veliko manj relevantno, dobro kaže primer izpred treh mesecev. V nedeljo, 11. maja, je bil v Sloveniji referendum o pokojninskih dodatkih za izredne kulturniške dosežke, v ponedeljkovem Delu pa rezultatov referenduma sploh niso objavili, pa četudi so bili bolj ali manj znani že ob devetih zvečer. Zdi se, da Delo, časopis, ki se ponaša z geslom »vedeti več, pomeni imeti moč«, nima urednika, ki bi znal presojati, kaj je pomembno in kaj ni. Referendumi so prvovrstni politični dogodki.

V Delu se zdaj obetajo nove statutarne spremembe. V začetku septembra se bo, tako so napovedali, iz družbe Delo, d. o. o. izločila nova družba Delo mediji, ustvarjanje medijskih vsebin, d. o. o. Lastnik nove družbe bo »staro Delo«. V novo družbo bodo preneseni vsi delavci, vse dejavnosti in osnovna oprema, izvorna družba pa bo ostala lastnica nepremičnin in finančnih naložb. Nova družba naj bi odslej plačevala za najem prostorov, ki bodo ostali v lasti matične družbe Delo, zaposleni pa naj bi kot bombonček dobili možnost, da v obliki delavskega lastništva skupno prevzamejo 30 ali 40 odstotkov delnic novega podjetja. Ta ponujeni bombon bo sicer bolj kisel, težko je namreč verjeti, da se bo veliko zaposlenih odločilo za vstop v lastništvo podjetja, ki bo brez pravega kapitala in ki deluje v zamirajoči branži. Hkrati naj bi nova družba Delo mediji »staremu« Delu plačevala visoko najemnino za uporabo prostorov, kjer so že danes, in seveda določala, kdo bo direktor in kdo bodo uredniki.

Vse to je recept za katastrofo, je način, kako iz časopisnega podjetja izčrpati čim več denarja, kako izločiti nepridobitno dejavnost, ki je sicer temeljna dejavnost podjetja, in kako se hkrati znebiti prihajajočih bremen. Denimo vprašanja, kaj storiti s 95 novinarji, pa tudi z drugimi zaposlenimi. Sedanja lastnica Dela je družba FMR Holding, največja lastnica koncerna Kolektor, ki ga vodi največji lastnik celotne skupine Stojana Petriča.

Po nekaterih informacijah naj bi se FMR popolnoma umaknil iz Dela v naslednjih petih letih, v tem času pa bi se lahko dokončno prodale nepremične in vse druge stvari, ki imajo vrednost. Ostali bodo lupina, nemočni zaposleni in prevarani bralci.

Vse to smo že videli pri mariborskem Večeru. Nekdanji lastnik, podjetje Uroša Hakla in Saše Todoroviča, je Večer leta 2015 dobilo tako rekoč zastonj, ker so kredite za nakup časopisa pokrili z naknadno prodajo prostorov družbe, med drugim dopisništva v Ljubljani. Nato so prodali še stavbo v Mariboru, kjer je bil Večer desetletja, uredništvo pa je potem nekaj časa najemalo svoje stare prostore. Enako se bo zgodilo tudi Delu (in Slovenskim novicam). Nato je v družbi Večer prišlo še do ene lastniške spremembe: Večer je leta 2021 prevzel koncern Salomon v lasti Martina Odlazka. Danes je uredništvo Večera v Mariboru na Gosposvetski ulici, v stavbi, ki je v lasti podjetja župana Saše Arsenoviča, za uporabo prostorov pa plačuje najemnino. Odnosi v uredništvu niso najboljši, naklada prav tako ne, nekateri novinarji pa resignirano dodajajo, da se bojijo, da Večer »ne bo več medij v tradicionalnem smislu, temveč bo bolj podoben marketinško-tržni agenciji«.

Napovedana razdelitev Dela na dve družbi je recept za katastrofo, je način, kako iz časopisnega podjetja izčrpati čim več denarja, kako izločiti nepridobitno dejavnost, ki je temeljna dejavnost podjetja, in kako se hkrati znebiti prihajajočih bremen.

Lastniki medijev imajo svoj kapitalski interes. S tem ni nič narobe, večja težava je, da zavračajo zakonitosti in družbeno odgovornost medijskega trga, zdaj pa bi radi iz že tako šepajoče branže potegnili čim več denarja. Kaj bo z novinarji, kaj bo z bralci, kaj bo s svetom, ki ga mediji opisujejo, se jim ne zdi relevantno. Tudi o tem, zakaj so svobodni mediji pomembni za demokracijo, ne razmišljajo. Ali pa tega niti ne razumejo. Zanima jih dobiček, če ta ni dovolj visok, prodajo, kar se prodati da, in gredo drugam.

Družbena pogodba

Slovenski tiskani mediji, predvsem osrednji dnevniki, umirajo na obroke. Z njimi umirata bralstvo in kritična javnost. Na koncu je vseeno, ali so za to krivi neodgovorni lastniki, ali so krive politične igre z mediji, ali je morda kriva država, ki raje pomaga podjetnikom z rajskih otokov sumljivega slovesa kot medijem, ali pa so za to, samokritika je povsem na mestu, krivi tudi neodgovorni novinarji, ki niso hoteli zaznati, kaj se dogaja v družbi. Trg slovenskih dnevnih tiskanih medijev je pred zlomom.

Kaj torej storiti z novinarstvom in kaj storiti z novinarsko avtoriteto? Pred nekaj dnevi je ob 60-letnici novinarske katedre na ljubljanski Fakulteti za družbene vede izšel obsežen zbornik znanstvenih besedil z naslovom Novinarstvo na prelomnici. Enega izmed njih je podpisal profesor Igor Vobič. V njem je zapisal, »da krepitev novinarstva in njegove avtoritete zahteva sklenitev nove družbene pogodbe za novinarstvo«. Z njo naj bi se kot družba premaknili od obstoječega tržnega modela medijev k »javnostnemu modelu«, ki bi novinarstvu omogočal, da deluje v skladu z načeli javnosti. »Namesto da bi bilo novinarstvo podvrženo tržnim pritiskom, logiki dobička in volji do vidnosti, bi ga morali zasnovati kot javno dobrino.«

Kako to storiti? »Izvesti bi bilo treba reforme na več ključnih področjih. Stabilno javno financiranje novinarstva bi lahko zagotovili z vzpostavitvijo javnega sklada za novinarstvo, ki bi ga v pomembni meri financirali s progresivnim davkom na digitalne platforme, in sistema novinarskih vavčerjev, ki bi državljanom omogočal, da podprejo medije, ki skrbijo za razvoj različnih pojavnih oblik novinarstva, skladnih z načelom javnosti. Hkrati bi morali vzpostaviti neodvisno javno institucijo, namenjeno razvoju novinarstva kot javne dobrine.« Družbena pogodba naj bi uvedla tudi spremembe v delovanju digitalnih platform. »Komercialne digitalne platforme bi morale postati popolnoma transparentne glede delovanja algoritmov, uporabnikom omogočati njihovo prilagajanje in dostop do podatkov, ki so jih ustvarili s svojimi aktivnostmi na medmrežju. Vzporedno bi bilo treba razviti javne digitalne platforme kot neprofitne alternative obstoječim komercialnim velikanom.« Hkrati je prav tako pomemben, tako Vobič, »javni nadzor nad umetno inteligenco«. Denimo tudi tisto, ki danes novinarjem določa, kdaj so njihovi članki uravnoteženi in kdaj niso. In da ne bo pomote – tega ne določa umetna inteligenca kot takšna, to določajo tisti, ki so z njeno pomočjo ustvarili fantomski kriterij uravnoteževanja.

Kar predlaga profesor Vobič, je utopično in radikalno, a smiselno. Politika zakonitosti in pomena medijev nikoli ni dobro razumela, vladi Roberta Goloba pa je šele zdaj, tako rekoč pred volitvami, uspelo pripraviti nov zakon o medijih. Ta zakon je po mnenju Marka Milosavljevića napisan na način, ki bo, kot je zapisal v zborniku, »verjetno rešil določena vprašanja trenutne slovenske medijske krajine in regulacije«, hkrati pa bi lahko prinesel negativne učinke. »Zakon o medijih tako lahko, namesto da bi pomenil relevanten mehanizem za zagotavljanje medijske ter novinarske avtonomije in svobode, postane prav nasprotno: pomemben mehanizem za medijsko omejevanje in arbitrarne, predvsem politične zlorabe.« 

Profesorjevi očitki so upravičeni, zlorabe z mediji in skladom za njihovo podporo so del politični folklore desnih vlad, a vendar je predlagani zakon boljši od tega, ki velja danes. Pa še temu novemu zakonu, ki naj bi bil sprejet prihodnji teden, grozi referendum zaradi neprepričljivih očitkov, da krni svobodo govora. Glavna pobudnica morebitnega referenduma je stranka SDS. Ni seveda naključje, da volivci stranke SDS najmanj zaupajo slovenskim medijem. Kar je posledica zavestne, sistematske in desetletja dolge kampanje te stranke, ki jo motijo vse neodvisne institucije.

Stephen Colbert je voditelj komične oddaje The Late Show na ameriški televiziji CBS. V oddaji se je norčeval tudi iz Donalda Trumpa, ki je zahteval, naj oddajo ukinejo. To se bo tudi zgodilo. Maja 2026 naj bi Colbert odšel, oddaja pa naj bi bila ukinjena, uradno so krivi finančni razlogi, ne pa politični pritisk. Podobni apetiti obstajajo pri nas. Dovolj o tem morda pove že izjava Žige Turka, nekdanjega ministra v drugi Janševi vladi. Ta je letos januarja vehementno zapisal, da »svobodna družba ne potrebuje zakona, ki regulira medije«. V svoji lepodušnosti ima prav. Če svobodna družba res ne potrebuje medijske regulacije, sta v tovrstni svobodni družbi Nova24 in Demokracija avtonomna in neodvisna medija, v času takšne svobode pa je v medijih dovoljeno prav vse, tudi širjenje sovraštva, napadi na manjšine, lažne novice, politični medijski monopoli, množično zbiranje in zloraba osebnih podatkov.

Bi kdo res rad živel v takšnem svetu?