Zakaj imamo vedno manj otrok

Janko Lorenci

12. 9. 2025  |  Mladina 37  |  Kolumna

Prvič po desetih letih je letos v šole odkorakalo manj kot 20 tisoč prvošolčkov. To pomeni, da se slabo množimo in da nas bo – najbrž – vedno manj. Nismo izjema, nazadovanje rodnosti in upočasnjevanje demografske rasti je težava vsega sveta razen Afrike. Človeštvo bo še pred koncem tega stoletja doseglo svoj številčni vrh – kakih deset milijard duš. Potem se bo začelo postopoma krčiti. To bi lahko bilo po svoje dobro, saj že zdajšnjih osem milijard ljudi živi tako, da pospešeno uničuje okolje. A rodnost se zmanjšuje počasi, podnebna in druge krize pa napredujejo hitro. Tako te tolažbe ni.

Zakaj imamo vedno manj otrok, se pravzaprav ne ve. Enega samega vzroka ni, nekakšno zlato pravilo pa govori, da večja blaginja prinese manj rojstev in daljše življenje. Vsaj v zadnjih desetletjih k manjšemu veselju za delanje otrok najbrž prispeva tudi duh časa – napredek, kot da ni več zagotovljen, prihodnost (socialna, ekološka, varnostna …) je negotova.

Še posebej za mlade, torej tiste, ki naj bi skrbeli za nova rojstva. Mučijo jih prekarnost, socialna zacementiranost, nedostopnost stanovanj, tesnoba zaradi slabšanja okolja. Prihodnost jim zbuja nelagodje, nanjo pa ne morejo vplivati, saj jo določa generacija srednjih let, ki, gledano scela, vzdržuje status quo, s tem pa dela prihodnost še bolj negotovo.

Zmanjševanje rodnosti spreminja svet bolj kot ta čas tako aktualna umetna inteligenca. Družbe se starajo, ljudi, ki delajo, je vedno manj, skrbeti pa morajo za vedno več ostarelih soljudi. To ogroža javne službe (zdravstvo, šolstvo, pokojninski sistem …), temelj socialne in vsakršne varnosti povprečnega človeka. Pomanjkanje delovne sile muči tudi gospodarstvo. In ker smo navajeni, da vse raste in da je tudi nas vedno več, je zmanjševanje števila rojstev še svojevrsten psihološki problem.

Države skušajo lajšati demografsko krizo s spodbudami (otroški dodatki itd.) in prepovedmi (splava), a uspešna ni v bistvu nobena. Kot za usihanje rodnosti ni enega samega vzroka, tudi ni ene same, parcialne rešitve. Še najbolj bi pomagalo, če bi država in politika delovali tako, da bi imel navaden državljan občutek varnosti in zaupanje v prihodnost. A od take družbe se prej oddaljujemo, kot se ji približujemo.

To potrjuje tudi žgoči problem priseljevanja. Evropa, domnevno najbolj razsvetljena celina, ga vedno bolj potrebuje in se pred njim hkrati čedalje bolj zapira. Paradoks velja tudi za Slovenijo. Brez priseljevanja bi se prebivalstvo že krčilo, z njim pa po malem še raste. Marsikatera javna služba, tudi zdravstvo, bi brez njega zašla v hude težave. V gospodarstvu je zaposlenih več kot sto tisoč tujcev – tako rekoč nepogrešljivih.

Potrebni pa bodo še bolj. Po projekcijah Eurostata bo odprtost ali zaprtost evropskih držav za priseljevanje prinesla prav dramatične razlike. Če bi na primer Nemčija popolnoma zaprla meje, bi se njenih 83 milijonov prebivalcev do konca stoletja skrčilo na pičlih 53 milijonov. Podobno bi bilo drugje v EU.

Priseljevanje seveda ni nikakršna čudežna rešitev. Priseljenci se praviloma prilagodijo novemu okolju in imajo ustrezno manj otrok. Hkrati močno, hitro priseljevanje povsod (v Nemčiji, na Švedskem, v Sloveniji …) zbudi odpor domačinov. Na tem očitno univerzalnem refleksu jahajo vse skrajne desnice. Janševa SDS paničari zaradi nizke rodnosti, hkrati pa javka, da priseljenci ogrožajo slovensko identiteto in blaginjo.

Naša demografska prihodnost je predvidljiva: vedno manj nas bo in čedalje starejši bomo. Priseljevanje je torej nujno, seveda pa vseh, ki bi radi prišli in tu ostali, ne moreš sprejeti. Prave mere, h kateri spada poleg utilitarnosti tudi človečnost, ni lahko najti, a razumna politika jo bo poiskala čim prej, saj bo težave zaradi staranja družbe vedno težje odpravljati, nenadno povečan priliv tujcev pa bi odpor domačinov in vpliv skrajnežev še povečal.

Enako pomembno kot število priseljencev je tudi to, kako jih sprejemamo. Integracija pomeni, da priseljence vzamemo za svoje – jim omogočimo, da si ustvarijo družine, se zaposlijo. Brez dela, izobčeni in prepuščeni sami sebi prej postanejo problematični, za državo pa dodatno socialno in politično breme.

Izseljevanje je praviloma zgodba o neuspehu. Doživljamo ga tudi mi, k sreči ne tako intenzivno kot večina vzhodne Evrope. Priseljevanje pa je lahko zgodba o uspehu ali porazu. Država, ki za migrante ni zanimiva, je neuspešna. Slovenija jih še privlači, je zanje za silo še odprta. To je uspeh. Glede integracije pa smo zgodba o neuspehu.

Nauk: strpna, socialna in vsaj malo v prihodnost pogledujoča država skrbi za zmeren, a trajen dotok ljudi od drugod in za vse svoje prebivalce. Če te, ki so tu, pa niso »naši«, sovražiš, je to slabo za vse: za osovraženega, za sovražečega in za celoto. Dejstva so jasna: brez priseljevanja že iz demografskih in ekonomskih razlogov preprosto ne gre več. Hujskanje proti priseljevanju in priseljencem je nepatriotsko, cinično početje, usmerjeno tudi proti tistim državljanom, ki hujskače (Janšo et consortes) volijo.