Prestol se maje

Janko Lorenci

19. 9. 2025  |  Mladina 38  |  Kolumna

Z nedavnim govorom o položaju Evropske unije je Ursula von der Leyen hotela pokazati, da je še Voditeljica. Ni ji ravno uspelo in evroprestol se ji prvič resneje maje.

V govoru je poudarila več stvari. Prvič, še naprej oster odnos do Rusije. K temu spada napoved »zidu proti letalnikom« na vzhodnih mejah in obnova Ukrajine z zaplembo zamrznjenega ruskega premoženja. Drugič, ostreje do Izraela. Tretjič in četrtič: bolj socialna EU (zlasti s pospešeno gradnjo stanovanj) in oživljeni zeleni prehod.

Od kod ta napovedani zasuk k socialnosti (stanovanja), vrnitev k zelenemu in večja ostrina do Izraela? Predsednici komisije grozijo nove nezaupnice skrajne desnice, po zadnjih evropskih volitvah močne parlamentarne skupine. Ursula von der Leyen se ji, skupaj z vodilno Ljudsko stranko, prilagaja, zato so liberalci, socialisti in zeleni zagrozili, da ji bodo odtegnili podporo. To bi jo pri naslednji nezaupnici pri priči odneslo. S predsednico so nezadovoljni tudi evrovolivci; dobra polovica bi jo zaradi klavrne carinske kupčije s Trumpom odstavila. Nezadovoljstvo z njo pa menda tli tudi v komisiji.

Predsednica si torej z nakazanim levim zasukom rešuje kožo in dokazuje, da je energična voditeljica, ne pa lutka (skrajne) desnice. Toda velika večina njenih napovedi se ne bo uresničila in slabo vodenje ostaja resna težava Unije.

Poglavitni vir težav pa ni Ursula von der Leyen. Njena moč je zelo omejena, o velikih vprašanjih odločajo predvsem velike članice. To je zelo očitno, ko gre za mednarodni položaj Unije. V pogovorih s Trumpom so jo zastopale predvsem Nemčija, Francija in nečlanica Anglija, predsednica komisije pa je bila zraven bolj za okrasek. In Unija pod njenim vodstvom ni nikoli niti pomislila, da bi se morala o koncu ukrajinske vojne pogajati tudi z Rusijo, kar je doumel celo Trump. Zdaj je v shizofrenem položaju: pripravljena je poslati svoje vojake v Ukrajino, da bi jo po sklenjenem miru varovali pred novim ruskim napadom. A lastnega načrta za mir ni nikoli spravila skupaj, ampak ponižno caplja za Ameriko. Putin postavlja za konec vojne nesprejemljive pogoje, Trump ga ne more ali noče zmehčati, obema pa je močna, strnjena Unija napoti. Lepa godlja. Zdaj se v vojno in lastne težave ujeta EU pospešeno oborožuje. To jo bo socialno in ekonomsko oslabilo, a oboroževanje je do neke razumne ravni smiselno; zmanjšalo naj bi rusko grožnjo in prineslo varnostno neodvisnost od Amerike. Toda ruska grožnja

je precenjena, odvisnost od Amerike pa bo ostala, dokler si EU ne bo priznala, da jo Trump z ozemeljskimi zahtevami (Grenlandija), carinami, hujskanjem evropske skrajne desnice itd. ogroža vsaj toliko kot Putin. Zaradi servilnosti do Amerike in odvisnosti od nje izgublja na vseh terenih, tudi vpliv na svetovnem jugu. Pri tem pa niti ne ve, ali bi ji Nato pod Trumpovim poveljstvom v konfliktu z Rusijo res priskočil na pomoč.

Osamosvojitev od Amerike je težka tudi zato, ker je Unija družbeno precej amerikanizirana. Z drugimi besedami, šibka in na mednarodnem prizorišču čedalje nepomembnejša je predvsem zato, ker je načeta od znotraj. Nekaj članic je že odkrito avtokratskih, vsem po vrsti, tudi Sloveniji, pa grozi močna domača skrajna desnica – nedemokratična, lažno socialna, v glavnem polna simpatij do Trumpa in Putina, hkrati pa nacionalistična in s tem bolj ali manj protievropska. Zmerna politika še prevladuje, a je oslabljena in se tudi v najvplivnejših članicah rada prilagaja skrajni desnici; kancler Merz koketira z AfD, Macron se ne meni za volilno zmago levice in je notranje ohromljen, nemško-francoska zveza, nekoč motor Unije, pa le še kašlja.

Pod črto: v kaotičnem, trumpovskem mednarodnem okolju ostaja Unija brez jasnega vodenja, notranje šibka in razdrobljena. Enako kot Ameriko jo načenja predvsem kriza (neo)liberalne demokracije, dominantnega družbenega modela, ki gradi na človekovi sebični in tekmujoči plati. Tako razjeda, drobi in ostro razslojuje družbe, širi nezaupanje v politiko in institucije ter povsod krepi nacionalistično skrajno desnico. V Ameriki se je tako dvignil na oblast Trump, zgodba pa se ponavlja v Uniji. Amerika je enotna država in zaradi zdelane demokracije ne bo razpadla, Unijo pa taka kriza nevarno tišči narazen.

Liberalni demokraciji in z njo vred Uniji grozi propad, ker vsebuje klice lastnega zloma. Grožnja je resna, prvi korak proti njej pa na dlani: ustaviti pohod skrajne desnice. Tu ne pomaga nobeno oboroževanje, pomaga lahko bolj socialna, bolj interesom povprečnega državljana zavezana zmerna politika. To pomeni, da si mora vzeti primat odločanja, se postaviti nad kapital. Ivan Krastev je v intervjuju za nacionalko rekel: prav zloglasni Trump je pokazal, da je to mogoče.

To je res, a Trump je predstavnik bogatih in kapitala. Primat si mora torej vzeti prava (beri zmerna) politika. Kako jo pripraviti do večje »ljudskosti«, je težko vprašanje, a gotovo lažje rešljivo v demokraciji kot (pol)diktaturi. V Sloveniji to pomeni: ne dovoliti Janši, da se vrne na oblast.