Gosti čas

dr. Bogomir Kovač

12. 9. 2025  |  Mladina 37  |  Ekonomija

Zgodovinski čas med vojno in mirom v Evropi in tudi drugod po svetu se nenavadno gosti. Varnostna vprašanja so postala najpomembnejše politično blago, oboroževalni ihti držav ni videti konca. Tri najmočnejše vojaške sile sveta so v zadnjih treh mesecih pripravile veličastne vojaške parade v Washingtonu, Moskvi in Pekingu, da bi sebi in svetu pokazale potrebno moč in vojno pripravljenost. Vojni v Ukrajini po 11 letih ni videti konca, Gaza se po dveh letih spreminja v človeško klavnico, nič bolje ni drugod, posebej v Afriki. Velikim in močnim je dovoljeno vse.

Napadeš lahko katerokoli suvereno državo, ubiješ kogarkoli brez nepotrebnih sodišč, sankcioniraš vse naokoli zunaj pravnih norm in pravil. In na čelu teh kršilcev so zlasti demokratične države, globalne in lokalne velesile, velike nosilke demokratičnih vrednot, vladavine prava in državljanskih svoboščin. Med zveličavno »zahodno demokracijo« in zaničevanimi »vzhodnimi avtokratskimi režimi« lahko vidimo vse manj razlik. Multipolarna pot graditve drugačne ureditve sveta je ekonomsko globalizacijo zamenjala s politično militarizacijo. Novi politični cement sveta ni več mir, temveč vojna.

Svetovna banka objavlja vplivna poročila o konfliktnih razmerah sveta v obdobju sosledja in prepleta kriz. Povezuje jih z ekonomskim razvojem in političnimi tveganji, z vojaškimi spopadi in civilnimi žrtvami, genocidnimi politikami in zastrašujočo lakoto. Statistika je neprizanesljiva. Spopadi so posledica revščine in nerazvitosti, naraščajoče neenakosti ter kapitalskih apetitov tujcev in domačih kompradorjev. Večina teh spopadov je na območju Podsaharske Afrike, toda Gaza je ekstremni primer na drugem polu bogate in razvite države. Tudi tukaj izraelsko politiko do Palestincev poganja dolgoročna kapitalska strategija, od prvotne nasilne kolonizacije do sedanjega eksplicitnega genocida. Ukrajina in Gaza sta zgolj primer tragičnih razmer na evropskem pragu. Zato pa je naša občutljivost sorazmerna z evropocentrično kulturo in manj z usodami ljudi.

Dejansko je zahodni liberalni red po drugi svetovni vojni temeljil na skepticizmu glede možnosti dobrih političnih rešitev in odgovornih politikov. Kapitalizem je potreboval politično stabilnost za svoj ekonomski razvoj. Demokratični politični nosilci sicer zmagujejo na volitvah, toda niso sposobni voditi držav. Zato naj bi svetovni red temeljil na tehnokratskih in neodvisnih političnih institucijah, kot so OZN, MDS, SB, STO na globalni ravni, na državni tako delujejo centralne banke. Politiko je treba depolitizirati, da bi državo lahko repolitizirali z ljudmi, ki jih ne voli neuko ljudstvo. Demokracija je torej odveč, tehnokracija je njeno pravo zdravilo. To oznanilo o odvečni demokraciji je davnega leta 1887 širil mladi profesor političnih znanosti in kasnejši predsednik ZDA – Woodrow Wilson. Velja za ustanovitelja sodobne ameriške administracije, toda njegovo propagandno ministrstvo je dodobra uveljavilo cenzuro in omejilo svobodo govora. Ko je kot predsednik ZDA leta 1918 spisal 14 tez o svetovnem miru, so bila v ozadju ta protislovna ravnanja. In sto let kasneje ni nič drugače. Neoliberalna ekonomska globalizacija je univerzalni politični projekt, demokracija pa postaja cokla ekonomske učinkovitosti. Od tod politični populizem vedno bolj avtokratskih voditeljev.

Paradoksalni hibrid (neo)liberalizma in močne države spodbuja akumulacijo kapitala in hkrati uspešno duši politične svoboščine. Kitajski politični kapitalizem in ameriški ekonomski korporativizem sta si tu vse bolj podobna, Putinova Rusija malce odstopa glede brutalne represivnosti. Vse tri velesile uporabljajo podobne metode političnega nadzora od zgoraj navzdol, izkoriščajo svoje tradicionalne kulturne vrednote in ekonomski razvoj kot socialni stabilizator družbe. Učinkovitost kapitalizma je treba ubraniti pred nevarno demokracijo, trdijo v Washingtonu, Pekingu in Moskvi. Toda Kitajci razumejo to kot dolgoročno vizijo, Američani kot kratkoročni donos, Rusi pa kot obrambno orožje. Njihova kompleksna sistemska konvergenca je zato izomorfna in hkrati kaotična.

Evropa je tu v klasičnem precepu. Tretjič v stotih letih njeni politični voditelji netijo svetovno vojno na svojih tleh. Ukrajinska vojna je nedvomno Putinova strateška napaka in hkrati popoln politični polom EU. Ekonomske sankcije niso zlomile Rusije zaradi kitajske podpore. Vojaška pomoč Ukrajini je trčila ob pomanjkanje vojakov, za zmago potrebuje aktivno vojsko članic EU, za zdaj brez ZDA. Pri tem je Nato nadomestila »koalicija voljnih«, namesto EU vodi operativne odločitve nenavadna trojica, Francija, Nemčija in Velika Britanija. Cilj EU je premagati Rusijo, Ukrajina postaja sredstvo tega, Nato igra vlogo trgovskega posrednika za ZDA. Politične elite brez demokratičnega mandata svojih držav očitno vodijo EU v novo svetovno vojno.

Mir in premirje sta še daleč, dokler so zahteve na obeh straneh nasprotne in izključujoče se. Štirideset odstotkov vojn se konča brez mirovnega sporazuma, tretjina z zmago ene strani, tri četrtine z gnilimi kompromisi, od tega polovica s pat položajem. In kaj želijo znotraj teh spoznanj doseči evropski politični avanturisti? Putin vsaj govori o »zdravem razumu«, drugi o tem molčijo. Dokler bodo stroški vojne nižji kot tveganja miru, ga ne bomo imeli. In tu je začetek našega konca.