Spremeniti svet

dr. Bogomir Kovač

19. 9. 2025  |  Mladina 38  |  Ekonomija

Gospodarske napovedi so v volilnem letu prvovrstno ekonomsko-politično blago. Umar nam septembra postreže s tradicionalno jesensko napovedjo gospodarskih gibanj za letošnje in prihodnji dve leti. Banka Slovenije pa nam ponuja septembrski pregled makroekonomskih gibanj z napovedmi. Oboje je namenjeno jesenski oceni stanja slovenskega gospodarstva kot izhodišče za proračunsko načrtovanje in oblikovanje ustreznih makroekonomskih in razvojnih politik. Z ekonomskega vidika bo leto 2025 preizkus uspešnosti vladne koalicije, za opozicijo pa polje političnega obračuna. Za prve je ekonomski kozarec na pol poln, za druge kakopak prazen. Gospodarska rast bo letos najmanj prepolovljena glede na leto 2024, inflacija je nadpovprečna, fiskalne škarje se hitro zapirajo. Slovenija formalno ni v recesiji, toda tveganja naraščajo in lahkotnost njihovih obravnav zbuja skrb. Za nameček je volilno leto običajno radodarno s fiskalnimi bombončki, nekaj jih je na vladnem obisku v Novem mestu navrgel premier Golob. Opozicija pa kot običajno opleta z ekonomskim populizmom, znižanjem davkov in varčevanjem. Bog se nas usmili.

Skromne napovedi gospodarske rasti v EU in pri nas niso nobeno presenečenje. Tu sta pomembni dve izhodiščni opazki. Manjša rast in povečanje nestabilnosti sta del globalnega prestrukturiranja gospodarske in finančne ureditve sveta. Povojna mednarodna ureditev bi formalno morala delovati kot multilateralni mehanizem zagotavljanja svetovnih javnih dobrin, od globalnega miru do družbeno odgovornega trajnostnega razvoja. Dejansko pa je pomenil perfiden način prerazdeljevanja ekonomskega bogastva v korist razvitih držav. Toda sedanja politična kriza v ZDA in tudi EU je dokaz, da takšen razvojni model ni vzdržen. Dolgoročna stagnacija je torej sistemska in dolgoročna. Najbolj je prizadela EU in Slovenija je ujeta v to pajkovo mrežo.

Drugo opozorilo zadeva koncept BDP kot standardno merilo ekonomske razvitosti in temelj načrtovanja ekonomskih politik držav zadnjih 60 let. Tu sta pomembna verodostojnost merjenja ter zavedanje, da kvantitetne vrednosti BDP še ne pomenijo kakovosti življenja ljudi, trajnostnega razvoja in potrebne družbene odgovornosti. BDP torej ne prinaša brezčasnih resnic in še manj je lahko njegovo načrtovanje verodostojen temelj ekonomskih politik in političnih presoj. Zato je pomembno, da napihnjeni podatki o BDP in podcenjevanje njegove kritične presoje niso paravan za tvegane politične odločitve. To je pomembno sporočilo tudi za slovenske odločevalce.

Umarjevi jesenski napovedi ni veliko dodati, pomembneje je, kako se nanjo odzvati. Letošnja gospodarska rast naj bi z lanskih 1,7 odstotka padla na 0,8 in trend upočasnitve se bo zagotovo nadaljeval. Optimizem povratka na rasti okoli 2 odstotkov za leti 2026 in 2027 nima realnih temeljev, verjetneje bomo kmalu naleteli na dramatično finančno in ekonomsko krizo, veliki pok borznih balonov. Umar padec gospodarske aktivnosti glede na leto 2024 pripisuje manjšemu izvozu, bistveno nižja je rast državne potrošnje, investicije stagnirajo, zlasti zasebne. Ekonomski motor države za zdaj poganja predvsem potrošnja gospodinjstev zaradi izjemne nominalne rasti plač v javnem in zasebnem sektorju. In tu je prvi vir naših težav. Plače spodbujajo povpraševanje, toda hkrati zvišujejo stroške in znižujejo konkurenčnost. Oboje spodbuja inflacijo, ki je nadpovprečna tudi v evropskem merilu. Nebrzdana rast proračunskih izdatkov v naslednjih letih, tudi zaradi zavezujoče militarizacije, poslabšuje fiskalni položaj države. Zgodba je preprosta. Slovenija je kot majhno odprto gospodarstvo izjemno občutljivo na možnosti izvoza in pogoje finančnega zadolževanja. Njeni ciklični odzivi so zato intenzivnejši in tudi bolj tvegani. Dohitevanje najrazvitejših gospodarstev EU ostaja pri tistih 85 odstotkih povprečja evrskega območja. Zmanjševanje razvojne vrzeli in strukturne spremembe so pogoj za želeni zasuk razvojnega modela Slovenije.

Famozni zeleni prehod na tehnološko zahtevnejši ravni in tržno konkurenčnejši pristop lahko zagotovijo ta prehod. Toda podpirati jih morajo politike in investicije v vodilne panoge in področja, kjer imamo konkurenčne prednosti. Ključ do tega pa sta stabilno poslovno okolje in predvidljivost, ki omogoča domača in tuja vlaganja. Za zdaj niti Golobovi in še manj Janševi jurišniki pred tem niso bili kos tej nalogi. Zato so napovedi rasti BDP v distopičnem svetu bolj nabirka želja kot orodje za realne spremembe. V novem obdobju 2026–2027, kjer načrtujemo novo normalo pri dveh odstotkih rasti in inflacije, potrebujemo debirokratizacije ekonomskega sistema in učinkovitejšo porabo evropskih sredstev. Brez tega so vsakršne napovedi mrtva črka na papirju.

Dodajmo ob koncu teh domačijskih tarnanj še osebno noto. Te dni teče dvajset let neprekinjenega tedenskega objavljanja komentarjev v Mladini, skupaj z onimi iz let 1987–1988 in 1993–1995 jih je več kot 1200. Širina in kritičnost sta staro vodilo mojega pisanja, politično-ekonomski diskurz polje snovanja. Bližje mi je bil Zolajev »J’accuse« v sloviti Dreyfusovi aferi kot Platonovo legitimiranje idealnega vladarja. In kot pravi Marx, sveta ni dovolj zgolj razlagati, moramo ga tudi spremeniti. Poslanstvo, vredno vsakokratne tedenske intelektualne preizkušnje. In naj končam v kuharski maniri: Dober tek, dragi bralci!