Honoré de Balzac: Oče Goriot

+ + + + +

Balzac (1799–1850) je edinstven: eden najplodnejših pisateljev (Le Petit Robert beleži, da je samo v ciklu Človeška komedija objavil kakšnih 94 romanov), ki pa se v literarno zgodovino ni zapisal s hiperprodukcijo, ampak z vrsto večnih mojstrovin. Bil je garač, pisal je po 15 ur na dan in s teksti polnil časopise in oskrboval založbe. Bil je subtilni opazovalec svoje dobe, ki jo je izkušal na lastni koži. Bankroti in dolgovi so mu bili vsakdan, kakor tudi spletke in ljubezni; svoji bodoči ženi je bil poprej desetletje skrivni in manj skrivni ljubimec.

Skoraj dve stoletji po izidu ima Oče Goriot še naprej bralno magijo, da bo bralec, ki knjige ne prebere v enem dnevu, v naslednjem opustil druge interese, da bi zgodbo prebral do konca. Njegova moč je vsaj trojna. Uprizarja družbeno povzpetje svojih junakov z obrobja, ki jim po naravnem ritmu bivanja nikakor ne bi uspelo – Moški so nosili suknje, ki bi jim težko uganili barvo, čevlje, ki bi jih v elegantnih četrtih vrgli med smeti … in vendar so se vsi ponašali s krepko grajenimi telesi. V uvelih ustih so škrtali ostri zobje. Potem slika prehod z malomeščanskih obzorij v svet aristokratskih bonvivanskih intrig. Tako grof postavi ženi usodno vprašanje: ali je kateri od najinih otrok sploh moj, na katero mu grofica nedolžno odvrne – eden, najstarejši; kar pa ne sproži družinskega viharja. Vse skupaj zapelje še v psihopatologijo odnosov med starši in otroki, ki se ne konča v moralizmu, ampak v morbidnem in ciničnem realizmu.

A Balzac ne ostaja privlačen le kot literat, od Marxa naprej velja za najboljšega zgodovinarja svoje dobe; kdor bi hotel razumeti Francijo prve polovice 19. stoletja, bo segel po njegovih romanih.