Intervju / »Ob novem bombnem napadu na moj dom me ni strah, da bi umrl, ampak da bi preživel«

Ahmed Al Masri je profesor francoščine na Univerzi Al Aksa. Odraščal je v družinski hiši v kraju Bejt Hanun na severu Gaze. Poslopja oddelka za francoščino Univerze Al Aksa in kraja Bejt Hanun ni več. Marsičesa ni več. Ahmed skrbi za ženo, njene starše in njeno sestro s tremi otroki. Do začetka tedna je bilo vseh osem nastanjenih v uničenem stanovanju v mestu Gaza, v torek, 9. septembra, pa so bili prisiljeni zapustiti mesto zaradi ukaza izraelske vojske prebivalcem, da morajo oditi na jug. Tam zdaj ponovno životarijo v šotorih. Intervju je bil tik pred njihovim izgonom iz mesta Gaza opravljen prek aplikacije WhatsApp, ker ima Ahmed v telefonu nameščeno virtualno kartico e-SIM, ki mu omogoča dostop do interneta prek izraelskega telekomunikacijskega omrežja.

Ko sva pred letom opravila prvi intervju, ste bili nastanjeni v šotoru v kraju Derbala na jugu Gaze. Takrat ste si želeli, da bi se vsaj lahko vrnili v svoje stanovanje v mestu Gaza. Kdaj se vam je ta želja uresničila?

To je bilo pred pol leta. Nabavil sem nekaj malega goriva za svoj avtomobil in najel še en avto z voznikom, da smo lahko odpotovali proti severu vsi skupaj, torej vsa družina, s sabo smo vzeli tudi vse svoje stvari. To je bilo zelo dolgo potovanje. Od Derbale do mesta Gaza je 30 minut vožnje, vendar smo potrebovali 17 ur zaradi gneče na cesti, na kateri so ameriški in egiptovski varnostni organi temeljito pregledovali avtomobile, pa tudi vozove, ki so jih vlekli osli.