Aleksander Zorn: Neumno kakor kakšno dejstvo

+ + + + +

Več kot pol stoletja spominov urednika Tribune, Radia Študent, Mladininih Mladih potov, prvega predsednika Škuca, dramaturga v Gleju, književnega kritika v Naših razgledih, urednika pri Mladinski knjigi, sekretarja za kulturo v prvi Janševi vladi in avtorja številnih člankov ter knjig.

Vsebina je osebna izkušnja zgodovine partijske dobe, tranzicije in kulturnih institucij, slog pa redki pikri humor, ki je sposoben zapisati tudi kakšno simpatijo za nekdanje objekte kritike.

Po moči je delo favorit med eseji za naslednjo Rožančevo nagrado. Običajni memoari glorificirajo pisca, tokratni so pisani kot večni spopad pisatelja z vladajočimi pogledi in praksami. Od malih nog: pretepi na ulici, šolsko nasilje, verbalno, ideološko in fizično, vendar pri tem akter razvija posebno strategijo preživetja, saj se ne koplje v samopomilovanju žrtve, temveč pridobiva izkušnje, ki gradijo njegovo osebnost, to pa vodi strast do ustvarjanja in zamere kapitalizira le kot esejske črtice. Tudi iz kariernih duelov naredi literaturo: najsi bo sodni spopad z velikanom Vidmarjem v študentskih časih, polemika z besnim Javorškom zaradi neizprosne časopisne kritike ali pa razkrito zakulisje spopada z Drnovškovim uradom ob knjižni izdaji Moje resnice. Pisec popisuje tudi čas, ki ga ni sam oblikoval, ampak ga prinaša prek drugovanja z Dušanom Pirjevcem in Vitomilom Zupanom, zlasti zabrisana nora povojna štirideseta leta, ko v komunistični diktaturi skupina ex partizanov uprizarja nezamisljive potegavščine na račun nomenklature.

Spominska literatura često izgubi naboj, a Zorn zdrži do konca v istem slogu, brez zadržkov do korifej, ki jih plastično opisuje v njihovem javnosti nevidnem ravnanju.

Spomini, ki jih avtor ni preprosto prenesel na papir, ampak jih je reflektiral ter jim poiskal posebno formo naracije – intelektualni Don Kihot, ki večinoma zmaguje.