Trump je prepovedal organizacijo antifa, ki ne obstaja ‒enako bi rad storil Janša

V petdesetih letih prejšnjega stoletja se je v ZDA razširil strah pred komunizmom, strah pred Sovjetsko zvezo, strah pred Kitajci. Prišel je senator Joseph McCarthy, začelo se je množično zasliševanje in preganjanje, FBI je zbiral podatke o več tisoč Američanih, ki naj bi bili vohunili za Sovjetsko zvezo, več kot sto jih je izgubilo službo, med drugim so sodelovanja s komunisti osumili režiserja Orsona Wellsa, igralca Charlieja Chaplina, dramatika Arthurja Millerja, dirigenta Leonarda Bernsteina, FBI je nadziral fizika Alberta Einsteina in tudi očeta ameriške atomske bombe Roberta Oppenheimerja. Kdorkoli je bil malo drugačen, je postal sumljiv, kdorkoli je kritiziral vlado, je dobil dosje. Vse, kar je dišalo po rdečem, je bilo nevarno.

Leta 1953 sta bila zaradi obtožb o vohunjenju usmrčena zakonca Rosenberg, pri čemer naj bi bil, kot je pokazala zgodovina, mož Julius res sovjetski vohun, žena pa ne. Inkvizitorski McCarthy se je po tem, ko je izgubil politični vpliv, umaknil iz javnosti. Umrl je leta 1957 razmeroma mlad, razlog njegove smrti so bile zdravstvene težave zaradi alkoholizma. Ero preganjanja komunistov politični zgodovinarji imenujejo makartizem, beseda pa je postala sopomenka za moralno paniko in lov na čarovnice.

Ta zgodba se danes ponavlja. Sovjetska zveza ne obstaja več, tudi komunistov je malo, zato pa namesto njih nastopajo privrženci gibanja antifa. Za Donalda Trumpa je antifa teroristična organizacija. Ali kot je zapisal te dni: »Z veseljem obveščam naše številne ameriške domoljube, da antifo, bolno, nevarno, radikalno levo nesrečo, opredeljujem kot veliko teroristično organizacijo.« Kar je Trump obljubil, je storil, 22. septembra je podpisal izvršilni odlok, v katerem je zapisal, da je »antifa militaristično, anarhistično gibanje, ki izrecno poziva k strmoglavljenju vlade ZDA«.

Gibanje Maga mu je zaploskalo, zaploskali so mu tudi podporniki v Evropi. V nizozemskem parlamentu je bil sprejet predlog (nezakonska napotitev) dveh strank, ki od vlade zahtevata, da se gibanje antifa prepove. Mnenje nizozemskega parlamenta ne bo imelo niti pravnih niti političnih posledic, saj je nizozemska vlada razpadla, državi pa se obetajo predčasne volitve. O prepovedi antife sta govorila madžarski premier Viktor Orbán in njegov zunanji minister Péter Szijjártó, ki naj bi bil od visoke predstavnice EU za zunanje zadeve zahteval, da EU antifo razglasi za »teroristično skupino«.

Prosto po McCarthyju bo vsak Trumpov kritik postal radikalen privrženec antife.

Vse te napovedi pa imajo nekaj praktičnih težav. Gibanje antifa ni hierarhična organizacija z voditelji, strukturo, naslovom, ni pravna oseba. Antifa je nedoločno levo gibanje različnih skupin: anarhistov, socialistov, komunistov, je gibanje ljudi, ki zavračajo ideje fašizma, je skupina posameznikov, ki jih motijo desni radikalci. Poimenovanje antifa sicer izvira iz imena nemške skupine Antifaschistische Aktion, ki se je v 30. letih prejšnjega stoletja borila zoper porajajoči se fašizem. Zgolj kot pripis, nekdanji direktor FBI Chris Wray je med pričanjem pred kongresom leta 2020 dejal, »da je antifa ideologija, ne organizacija«.

V politiki dejstva niso pomembna. Beseda antifa je v desničarskih krogih sopomenka za levičarje, za ljudi, ki naj bi zagovarjali nasilje, za posameznike, ki naj bi grozili demokraciji in ustavni ureditvi. Seveda obstajajo primeri, ko so pripadniki gibanja antifa napadli podpornike nacizma, obstajajo tudi primeri nasilnih protestov, razbijanja izložb, zažiganja smetnjakov, vendar različne raziskave potrjujejo, da so v ZDA ti ljudje bistveno manj nasilni od nekaterih podpornikov Donalda Trumpa, denimo tistih, ki so 6. januarja 2021 napadli stavbo ameriškega kongresa. Nasilje, ki ga izvajajo pripadniki antife, je bistveno manjše od nasilja skrajnih desničarskih skupin.

Trump s to napovedjo ni storil ničesar novega. Enako je naredil že leta 2020, a se ni zgodilo nič. Razlog je preprost. ZDA lahko kakšnim tujim organizacijam res pripišejo, da so teroristične, a ameriška zakonodaja tudi zanje predvideva pravico do zagovora in pravne postopke. Antifa prvič ni organizacija, drugič ne prihaja iz tujine, zato je Donald Trump sam od sebe ne more uvrstiti na noben seznam. Enako velja za sezname terorističnih skupin v EU. Naredili pa bi napako, če bi na Trumpovo dejanje gledali s pravnega vidika, njegova napoved je politična, napoved pomeni preganjanje tistih, ki kritizirajo njegovo delo. Danes bo prosto po McCarthyju vsak Trumpov kritik postal radikalni privrženec antife.

In Slovenija? Pri nas se privrženci antife pojavljajo sporadično, včasih je rdeče-črne zastave videti na protestih, včasih je slišati njihove zahteve in predloge. Gre za malo posameznikov, za subkulturo, ki nima in verjetno niti ne želi imeti večjega političnega vpliva. Vse to pa ni ustavilo Janeza Janše. Ob novici o dogajanju v nizozemskem parlamentu je zapisal, da je sam prepoved antife v Sloveniji »predlagal že leta 2021, vendar so koalicijski partnerji in ministrstvo za zunanje zadeve hitro izgubili korajžo«. Težko vemo, kaj se je dogajalo leta 2021, zapišemo pa lahko, da se je v istem času pobuda za prepoved gibanja antifa (in hekerskega gibanja Anonymous) pojavila na vladnem portalu predlagamvladi.si. Ministrstvo za notranje zadeve, ki mu je takrat poveljeval Aleš Hojs, si je vzelo nekaj časa, potem pa v obširnem dopisu pobudniku odgovorilo, da se »člani slovenskega gibanja antifa zavzemajo za človekove pravice, za pravice živali, za preprečevanje uničevanja narave, ustreznejše reševanje stanovanjske problematike, kulturo, zdravstvo, delavske pravice in proti vsaki politiki vladanja ter zatiranja. Verjamejo, da je mogoč svet brez vladarjev, brez oblasti. Njihovi slogani so npr.: ’Svoboden človek ne potrebuje vlade in pika. Želimo svet, v katerem bo posameznik ali posameznica odločal o svojem življenju.’ Večina naj bi jih nasilje zavračala.« Hkrati so dodali, da gibanje ni registrirano in da gre za neformalno obliko organizacije. Nato so jasno zaključili takole: »Antifa ne izpolnjuje nobenih znakov kaznivega dejanja iz kazenskega zakonika, zato menimo, da ni potrebe po spreminjanju zakonodaje na tem področju v smislu prepovedi omenjenih gibanj.«

Zgodovinar Timothy Snyder je v knjigi O tiraniji v poglavju, kjer obravnava politično retoriko, zapisal: »Ekstremizem se gotovo ne sliši v redu in vlade nemalokrat to besedo še podkrepijo z uporabo besede terorizem v istem stavku.« Nato je nadaljeval: »Ko tirani govorijo o ekstremizmu, preprosto mislijo na ljudi, ki niso v mainstreamu – tistem, ki ga tiran sam definira kot mainstreamovskega … Na ta način pojem ekstremizma lahko postane tako rekoč vse, razen tistega, kar je dejansko ekstremno: tiranije.«

Očitno je lažje preganjati fantomske levičarske nasilneže kot pa obračunati s skrajnimi desničarji v lastnih vrstah. Tudi s tistimi, ki po Ljubljani lovijo migrante in ki so se zaposlili kot asistenti evropskega poslanca Branka Grimsa.