Plošča / Širom: V vetru noči šepetajo trdopadla zaklinjanja

+ + + +

Novi, peti album v tujini trenutno najprepoznavnejšega sodobnega domačega benda oziroma slikarja barvitih in hudo razpetih zvočnih pokrajin je zalogaj. Ura in petnajst minut in posnetki, ki se mogočno raztezajo do dvanajst, šestnajst, tudi devetnajst minut. Hkrati se zdi ritmično najbolj sčiščen in zvočno kompakten doslej.

Trojec Širom je v desetletju delovanja prišel daleč. Mednarodnega zanimanja deležne plošče, ki so dobivale potrditve referenčnih (glasbenih) medijev, številne čisto prave turneje in velika prepoznavnost na vse strani. Ni slabo za zelo nišni ustroj, ki s tančico skrivnostnosti ljudsko, klasično in popularno meša v goste hipnotične drone, pritajeno nežne atmosfere, srhljivo napete kakofonije ali masivne (poli)ritmične pletenice (pogosto vse v enem samem posnetku), skratka, v nekaj čisto svojega. Ali obratno, verjetno je prav to eden od razlogov za prodor.

Če na hitro povzamemo glavne značilnosti plošče V vetru noči šepetajo trdopadla zaklinjanja: ritmičnost, dolgi nizi izrazite repetitivnosti, melodičnost – tudi v številnih napevih članov Ane Kravanje in Sama Kutina –, konkretnost in jasnost glasbenozvočnih odločitev, splošna sčiščenost in urejenost, opazna prisotnost balafona. Kar ne pomeni, da je zato neverjetni nabor več kot dvajsetih drugih glasbil in zvočil osiromašen.

Album je urejen kot niz daljših posnetkov, ki jih razbremenijo krajši vrinki. Širomovska »iluzija spontanosti« je še zmeraj prisotna: skladbe na prvo žogo zvenijo ohlapno, tudi kot plod hipnih odločitev, pri pozornejšem poslušanju pa ugotovimo, da gre za sestavljanke »podkompozicij«, daljši posnetki so sestavljeni iz poglavij, ki se med seboj zelo razlikujejo, a prehodi med njimi niso nikoli grobi. Igranje treh protagonistov zveni izjemno zrelo, pogrešamo pa tiste najbolj divje drnce in dramatično nasičeno zvočno »zmedo«, ki so jih v preteklosti ustvarjali s pretiranim plastenjem. Kakšen zvok ali element se je sicer zamazal v ozadju goste gmote, a prav ta nepopolnost, ta zrnata nečednost je prodrla še globlje. Zdaj so vsak košček, zvokec, detajl ... jasni in slišni. Nič ni več prepuščeno domišljiji, ničesar si več ne predstavljamo, vse slišimo. Vse je neposredno in dobesedno.

Repeticija je mogoče mati znanja, je pa tudi motor stroja Širom. Zasedba je sijajen primer tega, da repeticija ne pomeni nujno monotonije. V mantrah zvočnega maksimalizma se namreč neprestano dogajajo permutacije, mikrospremembe in stopnjevanje (napetosti). Širom po vsem planetu boste težko slišali karkoli temu podobnega.