Kultura / »Pustite me delati, kar znam samo jaz«

April 2024, Atene, Grčija. Sedimo v dvorani tamkajšnjega konservatorija v pričakovanju nastopa ameriške skladateljice, glasbenice in raziskovalke Suzanne Ciani, nesporne pionirke in vizionarke elektronske glasbe. Kljub častitljivi starosti – tedaj je imela 78 let, danes jih ima 79 – še vedno oziroma spet nastopa. In to s kakšnim zagonom!

Njeni nastopi so že od nekdaj veljali za nekaj posebnega – glasbo izvaja na širši javnosti morda neznanem elektronskem inštrumentu buchli, h kateremu se je zadnja leta spet vrnila. Ne samo to, Suzanne Ciani v živo poslušamo kvadrofonično. A le kaj to pomeni? Laično povedano: zvočniki morajo biti pri njenih nastopih vedno postavljeni v vseh štirih kotih prostora. V našem primeru to sicer ni bilo zares mogoče, saj smo sedeli v amfiteatru. A ne glede na to smo hitro spoznali, da tehnična posebnost, na katero umetnica stavi, ni šminka. Od prvega trenutka, ko je začela »svoj ples« z elektronskimi napravami, smo se vanj popolnoma potopili tudi poslušalci. Vse, kar smo slišali, smo čutili izrazito prostorsko. Čutili smo gibanje. In gibanje zvoka je sestavni del njene glasbe, njenega skladanja v živo.

To neprecenljivo glasbeno doživetje bo lahko že kmalu izkusilo tudi slovensko občinstvo. Organizatorji Festivala Sonica so glasbeno ikono Suzanne Ciani povabili, naj prvič v svoji bogati glasbeni karieri nastopi v naši regiji.

V ljubljanskem Kinu Šiška jo bodo gostili 20. oktobra. Ob tej priložnosti je bralcem Mladine namenila nekaj misli.

Med drugim je tudi avtorica prepoznavnega zvoka odpiranja pločevinke v oglasih za Coca-Colo.

Kot pravi, se je zanjo vse spremenilo, ko se je zaradi magistrskega študija iz bostonskega predmestja preselila v Berkeley v Kalifornijo. Bila je klasično šolana pianistka, klavir je igrala od šestega leta. Skladala je že prva dela za komercialne naročnike, v legendarnem San Francisco Tape Music Centru pa pripravljala zvočne instalacije za galerije, razstave in plesne predstave. Takrat je spoznala Dona Buchlo (1937–2016), izumitelja elektronskega inštrumenta, ki mu je nadel kar svoje ime – buchla. Vedno znova je poudarjal, da to ni »navaden« analogni modularni sintetizator, ampak inštrument. In da ga ne gre upravljati s klasično klaviaturo.

Suzanne Ciani je takoj po študiju začela delati za Dona Buchlo. Izjemno ga je spoštovala, čeprav sprva ni šlo gladko. »Bil je človek močnih načel in širokih vizij,« se spomni. Ker je v njegovem studiu začela delati zelo mlada, pravi, da je »odraščala ob kvadrofoniji. In ta breztelesni zvok, ki se je premikal, me je popolnoma prevzel.« Inštrument buchla je resnično vzljubila. Igranje klavirja pa popolnoma opustila. »Buchla ima vezje, podobno tistemu v človeških možganih. Je živa. Ima elektriko – ni mehanski inštrument. Ima inteligenco. Zasnovana je bila tako, da se odziva in daje povratne informacije, da lahko z njo v živo sodeluješ kot v pogovoru – za ustvarjanje. To je zavezništvo, je odnos.«

Leta 1974 je odpotovala v New York. Dogovorjena je bila za en nastop. Ostala je 19 let. Prva leta se je z le nekaj oblekami in svojo buchlo selila iz enega lofta v drugega. »Umetnostni kritik revije Time Robert Hughes je imel v Sohu ogromen loft in mi je pustil bivati tam. Ko pa sem vanj privlekla klavir, ki mi ga je podaril plesalec in koreograf Merce Cunningham, mi je rekel: ’Mislim, da je čas, da greš.’ Potem sem nekaj časa spala na tleh v studiu skladatelja in pianista Philipa Glassa. Spoznala sem vso njegovo ekipo, s katero še danes soustvarja. Ko pa je na neki session prišel jazzovski inovator Ornette Coleman in opazil mojo buchlo, ga je vrglo po tleh! Ponudil mi je svoj loft, kjer so stanovali glasbeniki njegovega takratnega benda. No, potem sem sčasoma le šla na svoje.«

Bila je zelo vpeta v zloglasno newyorško art sceno, a hkrati tudi osamljena, saj je bila edina performerka z buchlo. Še večja težava so bile gmotne razmere. Slikarji so svoje slike lahko prodali, sama po nastopih ni imela ničesar, »zgolj zrak«. Nastop v uglednem Lincolnovem centru je zavrnila, ker ji niso zagotovili kvadrofonične postavitve. Vedela je, da mora začeti snemati albume, a s čim. Snemanje glasbe je bilo takrat precej dražje kot danes. Tako je konec sedemdesetih let vstopila v svet oglaševanja in tam hitro postala izjemno uspešna. Sodelovala je s korporacijami, kot so Coca-Cola, General Electrics, AT & T, Atari, ABC … Med drugim je avtorica v trenutku prepoznavnega sintetično generiranega zvoka odpiranja pločevinke v oglasih za Coca-Colo. »Delala sem v zlatem obdobju oglaševanja. Na neki točki pa so vajeti prevzeli finančniki, ki so se osredotočali samo še na proračune in ki niso imeli razvite zavesti o ustvarjalnosti. Res sem imela srečo, da sem še lahko doživela popolno svobodo, ki je pri ustvarjanju nujna,« se spominja.

Z zaslužkom od oglasov je financirala snemanje plošč. Čas je bil ugoden, saj so bila osemdeseta leta obdobje razmaha ambientalne glasbe – kategorije, v kateri je bila potem petkrat nominirana za nagrado grammy. V tem času je ustvarila tudi glasbo za film Joela Schumacherja The Incredible Shrinking Woman (1981), kar ji je zagotovilo pomemben naziv »prve skladateljice, ki je samostojno ustvarila glasbo za hollywoodski film«.

V drugi polovici osemdesetih let se je Suzanne Ciani, tedaj že uveljavljeno ime, vrnila h klavirju. Ironično, čeprav je bila znana predvsem kot elektronska glasbenica, je prav klavirski album Pianissimo (1990) postal njen najbolje prodajani. Sledili so albumi, nastopi, delo za naročnike, raziskovalno delo …

Ne pa tudi elektronika in buchla. K tema se je vrnila šele po dolgih letih, pred slabim desetletjem, ko se je nepričakovano zgodilo dvoje. Don Buchla, ki je takrat prodajal podjetje, jo je prepričal, da kupi nov model njegovega inštrumenta. No, nazadnje sta naredila menjavo – nova buchla za njen rabljeni audi A6. Drugi, še pomembnejši dogodek pa se je zgodil, ko je mala britanska založba Finders Keepers, ki jo vodi izjemni glasbeni arheolog vsega obskurnega in kultnega AndyVotel, ponovno izdala njena zgodnja dela. To potezo lahko umestimo v širšo renesanso oziroma razvoj nove, mlade scene, ki odkriva in raziskuje svet modularnih sintetizatorjev. Večina mladih (piflarjev) sicer uporablja »euro-rack« (ki omogoča gradualno sestavljanje edinstvenih modularnih sistemov), a Suzanne Ciani ni puristka in pravi, da »je osnovni jezik tako rekoč isti«. Ko je bila sama mlada, je imela, kakor pove, potapljanje v svoj elektronski inštrument tako rada, da ga je hotela predstaviti vsemu svetu. To zdaj končno počne. Nastopa po vsem svetu, pripravlja delavnice.

Dolgo se je ukvarjala z oblikovanjem zvoka – to je bila zanjo oblika poezije, način raziskovanja, ustvarjanja namišljenega zvoka, ki bi ga nekaj oddajalo, če bi sploh oddajalo zvok. »Včasih to primerjam z operacijsko sobo, moj oče je bil namreč kirurg. Vse je zelo intenzivno. Vse moraš imeti v trenutku na dosegu roke. V intenzivnem reklamnem obdobju svojega življenja sem imela synclavier za 200 tisoč dolarjev, ki mi je omogočal kirurško natančnost. Lahko sem se poglobila v najmanjše delce zvoka. Tega ne delam več. Sedaj samo plešem z inštrumentom. Ne delam si utvar, da je to, kar delam novo. Je kot vožnja s kolesom – udobno je, intimno in me popolnoma posrka vase. To se mi zdi čarobno. Da si v tem skupaj z občinstvom, to odkrivanje, potovanje.«

V času, ko umetna inteligenca lahko v trenutku poustvari personificirano glasbeno rojstnodnevno čestitko, Suzanne Ciani skrbi nekaj povsem drugega. »Umetna inteligenca je natrenirana, da zna čudovito na novo preoblikovati stvari, ki smo jih že naredili. Je orodje. A ustvarjalna oseba nikoli ne bo stoodstotno odvisna od nje, ker je to dolgočasno. Moja teorija ustvarjalnosti je vedno bila: pustite me delati to, kar znam samo jaz. Moraš najti svoj edinstveni glas. Ne gre za to, da ustvariš 50 posnetkov v 30 minutah. Ustvarjalnost je ’koreninski sistem’ in je prihodnost. Ne pride kar od nekod – izhaja iz naše preteklosti. V moji generaciji smo bili vsi poučeni o zgodovini – poznala sem Bacha, Chopina, Stravinskega … To potem gradiš v novo ustvarjalnost. Danes pa sicer imamo dostop do arhiva tako rekoč vsega, kar je nastalo v zgodovini, a v državi, iz katere prihajam, so izobraževanje postavili na stranski tir. V bistvu ga hočejo uničiti. In to je tisto, kar me resnično skrbi.«

Ne glede na čas, v katerem živimo in delamo, je umetnikovo poslanstvo po njenem mnenju pravzaprav preprosto. »Umetnik si mora izboriti, kar potrebuje. So stvari, o katerih se ne pogajamo. Sama tudi v oglaševanju nikoli nisem delala kompromisov. Neuspeh namreč ni, kot marsikdo misli, to, da nisi spremenil sveta. Neuspeh je, ko kompromitiraš svojo integriteto.«

Živi glasbeni nastop:
Suzanne Ciani, OZemljen Sound Journey
Kje: Kino Šiška, Ljubljana
Kdaj: 20. oktobra 2025