Intervju / »Resnična rešitev je v skupnosti«

Vincenzo Latronico (1984) je italijanski pisatelj in prevajalec, ki se je – predvsem po zaslugi četrtega romana Popolnosti (Le Perfezioni, 2022) – uveljavil kot eden najvznemirljivejših sodobnih italijanskih literarnih glasov. Z angleškim prevodom, za katerega je poskrbela Sophie Hughes, se je letos znašel med imenitno šesterico, nominirano za prestižnega mednarodnega bookerja – in roman, ki v mesecih po izidu v njegovi domovini ni ustvaril pretiranega pompa, je kar naenkrat postal viralni hit, ljubljenec knjižnih klubov in obvezno čtivo milenijske generacije po vsem svetu, ki je na svojo grozo ali zabavo v delu prepoznala vzporednice z lastnim življenjem. Zakaj?

Roman se vrti okrog Anne in Toma, mladega para iz južne Evrope, ki se okoli leta 2010 preseli v Berlin. Sta kreativca, ki živita življenje, ki ga družbena omrežja predstavljajo kot ideal sodobne svobode: delo od doma, umetnost, zabava, potovanja, hrana, droge, seks – vse zavito v pentljo brezhibne estetizacije vsakdana. Toda pod površjem popolne samorealizacije se počasi razkraja občutek smisla. Latronico s kirurško natančnostjo secira občutek generacijske praznine in razkriva, kako se svet samouresničitve, digitalne podobe in »avtentičnih izkušenj« sprevrača v zadušljivo tesnobo, odtujenost in praznino, v kateri so ljubezen, delo in celo etika postali del estetskega projekta. V kateri se cilj najpopolnejšega, najbolj pristnega in avtentičnega življenja nenehno izmika – in vsak poskus omenjenega se izkaže le za novo obliko generičnosti.

Junija smo se lahko razveselili še slovenskega prevoda izpod prstov Miša Renka, ki je izšel pri neodvisni založbi No! Press. Pisatelj je v pogovoru z odgovorno urednico založbe Manco G. Renko nedavno gostoval na festivalu Indigo v ljubljanski Cukrarni, ob tej priložnosti smo se z njim pogovarjali tudi mi.

Vaš roman Popolnosti je v slovenskem prevodu pospremljen z mislijo: »Potrebovali smo ta roman, da lahko rečemo: milenijski Berlin je dokončno mrtev; vsak novi Berlin je le privid.« 

Drži, Berlina, kot sem ga v prejšnjem desetletju spoznal tudi sam, ni več. Bil je resnično nekaj posebnega. Počutim se privilegiranega, da sem v njem še lahko izkusil nekaj, kar sicer obstaja že od samega začetka mest. Od antičnega Rima do Balzacovega Pariza, od DeLillovega New Yorka do Londona iz punkovskih časov – mesta so bila vedno prostori, kjer so bogati in revni sobivali drug ob drugem. Kjer so si ulice delili aristokrat, pesnik, prostitutka in operna pevka. In prav to je mestom dajalo njihovo ustvarjalno moč, tisto napetost, iz katere je rasla kultura. Za tem je stal tudi konkreten materialni razlog: mesta niso bila homogena. Lahko si imel aristokratsko palačo, tri ulice stran pa najemniške bloke, polne umetnikov in sanjačev.

In Berlin je še nedavno vse to imel? 

Bil je ogromen, poceni, prostoren, navidezno neskončen – pa tudi časa je bilo na pretek. Tako umetnost kot politika namreč potrebujeta čas; ne moreš se resno ukvarjati z nobeno od njiju, če moraš delati dve službi, samo da plačaš najemnino. A danes ne vidim nobene zahodne metropole več, ki bi še ponujala takšne možnosti.

V Berlin ste se preselili zaradi nekakšne žalosti – razočaranja nad jalovimi političnimi boji in gentrifikacijo v Italiji. 

Moja prva romana sta bila tesno povezana s političnimi gibanji v Italiji – in oboje je propadlo. Ne le gibanji, tudi romana. (Smeh) Prvi je govoril o protiglobalizacijskih protestih v Genovi med vrhom G8 leta 2001, drugi o boju proti gentrifikaciji. Do takrat sem literaturo videl kot del političnega angažmaja – kot obliko aktivizma. A na neki točki sem bil utrujen in želel sem oditi nekam, kjer se mi ne bi bilo več treba boriti za nič in bi se lahko ukvarjal zgolj sam s seboj. Želel sem početi nekaj individualističnega – pisati, se zabavati, jemati droge. In to sem potem skoraj 15 let počel v Berlinu. (Smeh)

V Ljubljani se dogaja to, kar opažam povsod po Evropi. Vse je urejeno – a mesta izgubljajo svoj značaj, tisto neponovljivo posebnost, zaradi katere so bila nekoč edinstvena.

Nazadnje so tudi nemško prestolnico doletele enake težave. Potem ko ste Berlin tujci, umetniki in drugi kreativci, »digitalni nomadi«, naredili privlačnega, je pritegnil kapital in postal dostopen le še elitam. 

Ni šlo le za to, da je mesto postalo drago – čeprav je bil tudi to del razloga. Berlin je bil v tistem času zaznamovan z obljubo, da bo postal nekakšna evropska kulturna prestolnica. Takrat smo res verjeli, da se bo Evropa še naprej širila in povezovala – potekali so referendumi o evropski ustavi, brexita še ni bilo, meje so padale, namesto da bi se postavljale. Vse je dihalo z optimizmom. Morda naivnim, ampak resničnim optimizmom. Takrat sem mislil, da se selim v Evropo. Po petnajstih letih sem ugotovil, da živim v Nemčiji. In da tja ne spadam. Selil sem se z mislijo, da bom ostarel v Evropi – da bom, ne glede na to, ali bom v Italiji ali v Nemčiji, še vedno v istem skupnem prostoru. A ta občutek je izginil. Zato sem se predlani odločil oditi. In še danes ne vem, kaj bi lahko nadomestilo ta izgubljeni občutek.

Za Ljubljano je veljalo, da je najbolj evropska prestolnica kake novejše države članice EU. Danes je njeno središče bleščeče urejeno, polna je turistov, domačini pa si življenje v mestu še komajda privoščijo, če sploh.

Če jo primerjam s svojim zadnjim obiskom, imam občutek, da se tudi v Ljubljani dogaja to, kar opažam povsod po Evropi – mesta si postajajo med seboj vse bolj podobna. In seveda, bolj ko je bil nekoč neki kraj izrazito svoj, bolj drastična se danes zdi ta sprememba. Pogosto hodim v Vilno in tudi tam je preobrazba neverjetna. To je žalostno, a hkrati neizogibno. Enako se dogaja v Milanu, v Lizboni, Atenah … Tehnično gledano postajajo stvari »boljše« – stavbe so obnovljene, infrastruktura deluje, vse je urejeno – a mesta kot celota izgubljajo svoj značaj, tisto neponovljivo posebnost, zaradi katere so bila nekoč edinstvena.

Ali je to nekakšen »berlinski sindrom«? 

Da, mislim, da to drži. Beseda gentrifikacija je namreč prešibka za opis tega, kar se v resnici dogaja. Kapital preprosto homogenizira prostore. Mislim, da bo to postalo še očitnejše v prihodnjih letih, ko bodo izginile še zadnje sledi tistega, zaradi česar so bili posamezni kraji resnično edinstveni. Berlin je bil zaradi svoje zgodovine med vsemi metropolami sicer najbolj drugačen – in prav zato je bila tam sprememba najizrazitejša, najvidnejša. Zato je postal simbol tega procesa. Preobrazba je bila tam tudi hitrejša, ker je izhajala iz izjemno posebnega izhodišča – iz delitve, iz tistega postsocialističnega stanja po hladni vojni.

Je že zmanjkalo mest, ki bi jih še lahko gentrificirali? 

Tukaj moram res poudariti, da prevladujoče prepričanje, da so za gentrifikacijo mest odgovorni umetniki ali tujci, ni točno. To je približno tako, kot če bi rekli, da so oceani onesnaženi, ker uporabljaš plastične slamice …

… medtem ko milijarderji letijo z zasebnimi letali?

Točno tako. Ne – oceani so onesnaženi zato, ker plastika ni prepovedana. Z mesti je enako. Lizbone niso gentrificirali bogati Američani, ki so kupili nekaj poceni hiš. Gentrificiral jo je program zlatih vizumov, ki ga je portugalska vlada ponudila vsem, ki so investirali v nepremičnine. In ne pravim tega, da bi opravičeval sebe, ampak jaz, reven pisatelj, ki je zaslužil devet tisoč evrov na leto, nisem gentrificiral Berlina. Berlin je postal gentrificiran, ko je ustavno sodišče razveljavilo Mietendeckel – zakon o nadzoru najemnin, ki je ohranjal dostopna stanovanja. In vendar vedno znova nasedamo tej logiki. Ko volivci desnice krivijo priseljence, da jim jemljejo delo, vemo, da gre za zmoto. Ni priseljenski delavec z minimalno plačo tisti, ki je kriv, ampak sistem. A ko gre za gentrifikacijo, naredimo isto napako: krivimo posameznike namesto strukture.

Ko sem pisal, Rusija še ni napadla Ukrajine. Genocid v Gazi se še ni začel. Biden je bil predsednik ZDA. Zato Popolnosti iz retrospektive delujejo kot epitaf dobi nedolžnosti.

Ko ravno omenjate priseljence, v vašem romanu je pomembno politično obarvano poglavje, kjer Anna in Tom nekaj časa opravljata prostovoljno delo v centru za begunce. Zanimivo, da ne prepoznata vzporednic med begunci in lastnim položajem znotraj nemške družbe. 

Njuna slepota izhaja iz nezmožnosti, da bi se videla kot del skupnosti. Delujeta samo kot posameznika. In to ni le moralna napaka, to je tudi izvor njune nesreče. In seveda ima to politične posledice. Ne zmoreta prepoznati vzporednic med seboj in sirskimi begunci, ki jima razdeljujeta hrano; prepoznati, da ju od njihove nesreče ločujeta le »prava« potna lista. Ne gre za naivnost, pač pa preprosto ignoranco.

V New York Timesu so zapisali, da se »norčujete« iz želje svoje generacije po izbranem življenjskem slogu. Mar niste do nje pravzaprav še presenetljivo nežni? 

Hvala! Točno to sem želel doseči. Čeprav je knjiga fikcija, je namreč vsaka podrobnost v njej resnična. Vse sem »ukradel« – iz svojega življenja, od svojih prijateljev, sodelavcev, partnerjev. Zato nisem mogel pisati kruto, zato pisanje preseva tudi sočutje.

V romanu je presenetljivo tudi, koliko miselnega napora je vloženega v seks, kot bi se protagonista na vso moč trudila uprizarjati tisto, kar so jima kot užitek prodali vizualni mediji in pornografija. 

Pogosto se sprašujem, kako bi bila moja spolnost videti, če ne bi odraščal z določeno vrsto internetne pornografije. Ampak seveda tega nikoli ne bom vedel. Nekoč je bilo drugače. Seks ni bil vseprisoten na internetu, moral si iti ven in kupiti revije. Danes je normativni vidik še močnejši – ne gre ravno za moralni pritisk, ampak za občutek, kaj bi človek moral početi. Ljudje se sprašujejo: »Ali naj bom poliamoren? Ali sem dolgočasen, če nisem?« Namesto da bi sekspozitivna kultura odpirala možnosti, pogosto privede do tega, da možnosti predpisuje. Na primer, seks, ki ni BDSM (vezanje, dominacija, sadizem, mazohizem), je označen kot »vanilla«, kot da bi bil zato manjvreden, manj legitimen. Veliko tega, kar naj bi bilo osvobajajoče, je dobilo normativni pridih.

Torej smo te vzorce tako ponotranjili, da sploh ne vemo, česa si želimo? 

Točno. Teh vzorcev bi se morali osvoboditi, a najprej se jih moramo zavedati. Sam sem denimo odraščal kot heteroseksualec, danes pa se identificiram kot biseksualec. Neko obdobje vmes sem se identificiral kot gej in to je bilo zame nekaj izjemnega. Nisem imel nobenega scenarija. Nisem gledal gejevske pornografije. Nisem poznal »koreografije«. In ta odsotnost vzorca je bila neverjetno osvobajajoča – spoznanje, da si lahko stvari izmislimo sproti. In to se ne tiče zgolj spolnosti, temveč vseh stvari, ki jih želimo in doživljamo. Zato je poglavje o seksu v romanu Popolnosti doživelo tako različne interpretacije. Nekateri bralci so mi rekli: »O, moj bog, to je nočna mora heteroseksualnosti.« Drugi pa so rekli: »Imata tako radostno, intimno spolno življenje po vseh teh letih skupaj«. In nekako sta oba pogleda resnična.

Kaj danes pomeni pristnost? 

( Vzame si nekoliko daljši premor) Menim, da je nezadovoljstvo, ki ga čutimo in ga pogosto razlagamo kot iskanje pristnosti, resnično. A problem ni pomanjkanje pristnosti – ta sama po sebi ne pomeni nič. Pravi primanjkljaj je pomanjkanje skupnosti. Tisti občutek, da je danes vse krhko, lomljivo in lažno, je resničen. Vendar odgovor ni v organski »specialty« kavi ali naravnem vinu. Resnična rešitev so kolektivne strukture. A ker danes ne razmišljamo več v teh pojmih, poskušamo občutek pripadnosti in celovitosti najti tam, kjer mislimo, da ga lahko najdemo – in to potem poimenujemo pristnost.

Danes se zdi, da so edine kolektivne strukture, ki še ostajajo, športne organizacije. Za večino ljudi je edini resnično skupnostni trenutek obisk stadiona.

Kaj pa vas izpolni, kaj vas osrečuje? 

Prav to, da sem lahko del skupnosti. To, da sem vključen v aktivizem, profesionalne mreže in umetniške skupnosti. To je zame prava »sol življenja«. Ko si del tega, prenehaš razmišljati o pristnosti kot konceptu. Mislim celo, da je vprašanje pristnosti predvsem problem osamljenih ljudi. Je pa res, da smo v tem svetu, ki ga vodijo podobe in predstave, vsi nekoliko osamljeni.

Nedavno je valižanska princesa Kate s profesorjem Robertom Waldingerjem objavila esej, v katerem pravi, da vzgajamo generacijo, bolj povezano od katerekoli v zgodovini, a hkrati bolj izolirano, osamljeno in manj opremljeno za grajenje smiselnih odnosov. Morda je prebrala vaš roman? 

(Smeh.) Ne verjamem, ampak prav ima. In mislim, da ne gre zgolj za nekakšno levičarsko perspektivo. Danes se zdi, da so edine kolektivne strukture, ki še ostajajo, športne organizacije. Za večino ljudi je edini resnično skupnostni trenutek obisk stadiona. Na neki način gre za naravno evolucijo in del daljšega procesa. Tradicionalne kolektivne strukture v vaseh so se z vzponom mest razbile – in že od 19. stoletja, ko so ljudje začeli pisati o mestih, so opazovali, kako neosebno je postalo urbano življenje. Nove strukture so se sicer pojavile – delavske organizacije, politične stranke, še vedno je bila tu religija –, vendar vsaj nekatere med njimi izginjajo. Nimamo pa ničesar, s čimer bi jih nadomestili. Imamo zgolj potrošniške »skupnosti«, kot so na primer skupine oboževalcev Taylor Swift ali Applova skupnost.

Kakšna je razlika? 

Ključna. V prave skupnosti je težko vstopiti in iz njih težko izstopiti. Zakaj obstaja politika? Ker iz skupnosti ne moreš enostavno oditi – moraš jo (poskušati) spremeniti. Potrošniške skupnosti pa so, nasprotno, lahko dostopne in brez obveznosti, zato ni potrebe po organiziranju za spremembe. Če ti apple ni všeč, kupiš samsunga. Zakaj bi se boril za spremembe? Lažje je uživati kot se organizirati. Zanimivo pa je, da nekatere potrošniške »skupnosti« postajajo prave skupnosti. Ko so oboževalci Harryja Potterja kolektivno obsodili avtorico knjig J. K. Rowling zaradi njenih transfobnih in drugih problematičnih izjav, je bil to močan akt. V bistvu politični trenutek.

Berlin ste zapustili leta 2023, od takrat se je marsikaj spremenilo: naraščajoči fašizem, cenzura, zatiranje propalestinskih glasov …

Pravzaprav sem se odselil le teden ali dva pred 7. oktobrom 2023, zato sem večino tega, kar se je zgodilo po tem, doživel le prek prijateljev in novic. A iskreno, ta premik se je začel že prej. Lokalna vlada se je že bila spremenila – CDU se je, od vseh stvari, zavzemala za pravice voznikov avtomobilov, in ogromna pandemijska stimulacija je bila kasneje kompenzirana z rezanjem kulturnih programov. Vse skupaj je ustvarilo nekaj, kar bi lahko imenovali sprememba vzdušja – konec nečesa, kar je Berlin opredeljevalo desetletja prej.

Še nekaj zanimivega se je v tistem času zgodilo: vaš roman je z angleškim prevodom doživel izjemen uspeh. 

Mislim, da je razlog v tem, da sem, ne da bi se zavedal, napisal oporoko za dobo nedolžnosti, dobo, ki še ni bila jasno končana, ko sem jo dokumentiral. Ko sem med pandemijo pisal, še nismo vedeli, koliko se bo svet spremenil. Rusija še ni napadla Ukrajine. Genocid v Gazi se še ni začel. Biden je bil predsednik ZDA. Takrat se pravzaprav še nisem bil zavedal, kako naivnih in v vato zavitih je bilo prvih deset let 21. stoletja, vsaj z vidika privilegiranega Evropejca v Berlinu. Zdaj to vidimo. Zato Popolnosti iz retrospektive delujejo kot epitaf.

Kako optimistični ste glede prihodnosti? 

Ne prav dosti. Prav danes naj bi se Izrael in Hamas v teoriji dogovorila za nekakšen enostranski mirovni sporazum (pogovarjali smo se v petek, 10. oktobra, op. p.), torej je dan, ko bi morali biti optimistični. A že preveč smo videli in slišali, da bi res zaupali. Veste, Tacit je nekoč rekel: »Naredijo pustinjo in to imenujejo mir.« Natanko to se tam dogaja.

Kako v takšnih časih sploh najti smisel? 

Mislim, da je veliko upanja v lokalni politiki. V petek sem se udeležil velikega protesta za Palestino v Milanu – največjega protesta, kar sem ga videl od svojih najstniških let. To mi je dalo upanje. Gibanje, ki ga gradijo mladi, se je morda začelo s podnebnimi spremembami in Palestino – a kdo ve, kam bo šlo naprej? Palestina je seveda globalna zadeva, a ljudje, ki danes organizirajo lokalno, bodo ostali aktivni. Izraelskemu premieru Netanjahuju je vseeno, da po Milanu hodi 100.000 ljudi – županu tega mesta pa ni. Če bodo ti ljudje protestirali tudi proti gentrifikaciji, lahko dosežejo spremembe.

Upanje vidim tudi v hiperlokalnem aktivizmu. V Milanu sem del skupine, ki ponuja brezplačno, anonimno testiranje na virus HIV za premalo oskrbovane skupine, brezdomce, spolne delavce, nedokumentirane migrante. Prispevamo majhno razliko v življenjih ljudi. Je majhna? Da. Je dolgočasna? Definitivno. Popoldneve preživljamo v kleti, pomagamo ljudem izpolnjevati obrazce. Ampak to šteje.

Tale odgovor me je skoraj prepričal, da ste v resnici optimist.

(Smeh) Kot sem že omenil, sem v prvem romanu pisal o protestih ob vrhu G8 v Genovi leta 2001. Bil je žalosten roman in tudi močno kritiziran v levih krogih, ker sem pisal o tem, da je Genova pomenila konec načina politike, ki se je začel v 60. letih in je izhajal iz prepričanja, da se bodo stvari, če gremo vsi na ulice, spremenile. Takrat smo šli vsi na ulice – to je bila največja demonstracija, kar jih je Italija kdaj videla. A edina sprememba, ki se je zgodila, je bilo izgubljeno življenje. Policija je ubila mladega moškega. Po tem je politično gibanje za skoraj 20 let praktično obnemelo. Cela generacija, ki ima danes okoli 30 let, je bila izgubljena. Zdaj pa se aktivirajo dvajsetletniki. In to je odlično. Da. Tudi to mi daje kanček upanja – morda majhen, a vseeno.

Kaj pa prihodnost interneta, ki je tako usodno izoblikoval milenijsko generacijo? 

Absolutno ne. (Smeh) Bojim se, da ga bo poganjala umetna inteligenca, in to ni prihodnost, za katero bi imel upanje. Naša generacija je odrasla z internetom, to je bil čas, ko je tehnologija res izboljšala naša življenja. Nenadoma si imel dostop do vse glasbe in knjig na svetu. Lahko si govoril z oddaljeno družino. Lahko si poceni potoval, brezplačno poklical starše. Se spomnite, kako je včasih vsakdo rekel, da je Silikonska dolina nastala iz kalifornijske kontrakulture? Nihče več tega ne pravi. In Airbnb? Najel si kavč nekoga za dvajset evrov namesto stotih, ki bi jih dal za hotelsko sobo, in tvoj gostitelj te je peljal na pijačo. To je bil čas, ko smo bili do tehnologije naravnani optimistično. A to je bilo žal naivno.

Netanjahuju je vseeno, da po Milanu hodi 100.000 ljudi – županu tega mesta pa ni. Če bodo ti ljudje protestirali tudi proti gentrifikaciji, lahko dosežejo spremembe.

Danes ob omembi Airbnb pomislimo na gentrifikacijo, pomanjkanje stanovanj in na podjetje, ki deluje v nezakonitih izraelskih naselbinah. 

In tako je z vsem tem. Vse, kar naj bi izboljševalo svet oziroma naša življenja, jih zdaj počasi uničuje.

Ravno ste sredi pisanja novega romana. Lahko poveste več? 

Skoraj sem končal novo knjigo. Če bo vse po sreči, bo gotova januarja ali februarja. O vsebini še ne želim govoriti, pisanje pa poteka presenetljivo gladko, kar tisti katoliški del v meni sprejema z rahlo tesnobo in nervozo. V glavi mi odzvanja misel: »To ne more biti dobro – ker, saj veš, če ne trpiš, potem gotovo nekaj ni v redu.« (Smeh)