Kolumna / Janko Lorenci: Stopimo skupaj

Pred vsakimi volitvami se predrami protijanšizem, na novo pa se izumi tudi tako imenovana politična sredina. Pri tej gre za politične novince ali že znane politike, ki se tlačijo v nove obleke. V sredino rinejo predvsem zato, ker mislijo, da se splača igrati na politično sredinskost, saj naj bi bila drugo ime za zmernost, dialoškost, sodelovalnost. Volivcem v politično prepirljivi, polarizirani, histerični Sloveniji je taka drža menda všeč.

Politična sredina naj bi bila nekakšna zmerna cona in po možnosti most med skrajnostmi. A s tako definicijo je lahko križ. V Sloveniji imamo etablirano in močno skrajno desnico (SDS), ne pa tudi skrajne levice (Levico še najlaže označimo kot socialdemokratsko stranko, kakršne so bile po Evropi nekoč). Tako je sredinskost predvsem izgovor za odsotnost jasne identitete. Naši sredinci se radi izmikajo kočljivim vprašanjem in opredeljevanju, veliko pa govorijo o sodelovanju, zmernosti, premoščanju ostre polarizacije itd. To gostobesedje lahko strnemo v ponarodeli in priljubljeni Stopimo skupaj.

V tako samooklicano in bolj ali manj namišljeno politično sredino, v katero lahko morda štejemo tudi predsednico države, spadata Anže Logar in Vladimir Prebilič, politika, ki utegneta odločilno krojiti volitve. V tem paru kot sredinec, ki to definitivno ni, izrazito izstopa Logar.

Sredinskost mu najbolj kazi preteklost, dolgoletno zvesto in v ničemer opozicijsko članstvo v SDS, naši skrajni desnici. Od tod trdožive domneve, da igra dogovorjeno igro z Janšo. Tudi če dogovora ni, je jasno, da bi se Logar po volitvah pridružil Janši, če bi ta sestavljal koalicijo. Če si pripravljen sodelovati s skrajneži in to tako dominantnimi, kot je Janša, nisi sredinski politik, ampak skrajnežev pomočnik, pomagač, satelit. Vsakdo, ki bo volil Logarja, mora vedeti, da glasuje za Janševo vrnitev na oblast.

Sredinec tudi ne moreš biti, če si trd neoliberalec, če se, na primer, zavzemaš za nizke davke, s tem pa za pešanje javnega zdravstva, sociale, šolstva … Oba, Janša in Logar, sta trda, površno zakrinkana neoliberalca, nevarna za blaginjo povprečnega Slovenca.

Prebiliča preteklost, drugače od Logarja, ne muči, ampak prej priporoča. Bil je kar uspešen župan in profesor, kot evropski poslanec upravičeno kritizira slabo vodenje EU, pretirano oboroževanje, podrejanje Ameriki, izraelski genocid … Na domačem terenu pa je kar izmuzljiv in dvoumen, zlasti če gledamo daljše obdobje. Svojčas se je izrekel za veliko koalicijo, se pravi za sodelovanje zmerne politike s skrajnim desničarjem Janšo. Goloba na premierskem položaju noče, o sodelovanju z Logarjem govori naklonjeno, koalicijsko partnerstvo z Janšo pa je izključil šele letos. Smo lahko trdno prepričani, da res za vselej in dokončno, čeprav je sam nedvomno demokrat?

Je tudi tipičen sodobni liberalec, se pravi bolj ali manj okužen z neoliberalizmom. O tem jasno govori njegov poudarjeno distancirani odnos do Levice, stranke, ki je odločilno prispevala k temu, da je vladajoča koalicija nadpovprečno socialna in zavzeta za močno javno zdravstvo, šolstvo in druge javne službe. Levici ne bi uspelo, če ne bi imel za tako držo dovolj posluha premier Golob. Distanca do Levice Prebiliča jasno opredeljuje in pomeni, da kot morebitni član nove levosredinske koalicije na ekonomsko-socialnem področju ne bi deloval kot reformator, ampak kot privrženec statusa quo. Status quo pa je stanje, ki med drugim ohranja pri življenju neoliberalizem, pa tudi janšizem. V tem smo zelo podobni zahodu EU.

Prebiličeva drugačnost in privlačnost je predvsem njegovo nastopanje – uglajenost, nasmehljanost, nezlobnost, retorična spretnost … Je človek, ki se dokaj rad gleda in posluša, a posluša tudi argumente drugih. Je ambiciozen, vendar hkrati previden, saj se ni odrekel možnosti, da se vrne v varni pristan evroposlanca. Politično-nazorsko se zdi gibčen, metuljček, ki išče najobetavnejši cvet (to kaže tudi njegov odnos do Vesne). Če bi bil premier, najbrž ne bi delal toliko trapastih političnih napak kot Golob (lahkotne, pretirane obljube itd.), vendar ne bi dosegal nekaterih globljih premikov, ki jih vendarle sproža sedanji premier. Kot rečeno, je bolj sila ohranjanja stanja, kakršno je, kot kretničar.

Z bližanjem volitev si ustvarja jasnejši profil, a po malem ostaja neznanka, maček v žaklju. Neznanka ostaja tudi njegov volilni domet. Da bi postal predsednik najmočnejše stranke na levi sredini in nato morda premier, ne verjamemo. Golob bo volivce pred volitvami najbrž pridobival (zaradi taktičnega glasovanja, ker je v soočanjih močan, boljši tudi od Janše), za Prebiliča pa to ni nujno.

Vendar je dokaj verjetno, da bo jeziček na tehtnici, ki bo odločal, ali bo Janša ostal v opoziciji, Golob pa sestavil svojo drugo koalicijo. To obema, Prebiliču in Golobu, narekuje, da se, čeprav tekmeca, obdelujeta v rokavicah. Prvemu zato, da mu ne bo treba prelomiti obljube, da v španovijo z Janšo ne gre, drugemu zato, da ostane na oblasti. Kar bi seveda rad.