O, blažena preteklost

Janko Lorenci

26. 9. 2025  |  Mladina 39  |  Kolumna

Je bilo nekoč lepše? Smo živeli bolj predvidljivo in varneje? Smo manj hiteli in noreli? Se manj sovražili? Se bolj veselili prihodnosti? Mislili, da bo jutri še boljše?

Tako je, odgovarja nostalgija, to čutenje, razpoloženje, stanje duha, ki ga otroci in mladi ljudje poznajo nič ali malo, s staranjem pa se oglaša vedno pogosteje. Vselej se nanaša na preteklost in nam govori, da je bilo to in ono nekoč boljše. To ni natančna kategorija. Lahko je objektivna (nekoč so bile zime res bolj mrzle, res smo lahko tekli hitreje in skočili više …), vedno pa je tudi subjektivna in pogojena s sedanjostjo.

To je zanimivo razmerje: grša ko je sedanjost, lepša se nam zdi preteklost in močnejša je nostalgija. Mehanizem je nekako tak: zanič sedanjost duši upanje na boljšo prihodnost in tako se, iščoč tolažbo, v mislih pogosteje vračamo v preteklost.

O nostalgiji po navadi govorimo pri posameznikih. Individualnih nostalgij je nešteto, druži pa jih splošno pravilo: s starostjo se nostalgije množijo že zato, ker smo več – tudi dobrega in obžalovanja, hrepenenja vrednega – že doživeli. Poleg tega imamo starejši pred sabo manj prihodnosti in tako radi poveličujemo mladost in pozabljamo, da so nas tudi takrat mučili strahovi, tesnoba, negotovost.

Prav tako pa obstaja kolektivna nostalgija, povezana z različnimi skupinami, narodi, državami. Več je gojijo nekoč slavne in močne, zdaj pa tega oropane nacije. To velja za večje kolonialne države (Anglijo, Francijo, Španijo …). Spomini na veliko preteklost so vir ponosa, pa tudi frustracij; pol sveta smo obvladali, to so bili časi; joj, v kaj se je sesedla nekdanja slava.

Če ne verjamemo v janševsko Noriško kraljestvo, Slovenija nima velike in slavne preteklosti. A v zgodovini vsake skupnosti in države se najde kaj, kar je vredno nostalgije in se zdi boljše od sedanjosti in pričakovane prihodnosti. To velja tudi za Slovenijo. Izrazitega kolektivnega hrepenenja po preteklosti nimamo, dve obdobji pa za sabo le puščata nekaj nostalgije. Eno je socializem, drugo osamosvajanje.

Socializem ni bil pekel, kot ga slika desnica, nebesa pa še manj. Prinesel nam je načrtovan, kar hiter razvoj (industrializacijo), spodobno enakost in optimizem svojega prvega obdobja. Njegova osnovna hiba je bilo pomanjkanje svoboščin, ki je vodilo v hiranje in zlom sistema. Za nostalgijo po socializmu, kolikor je pač je, dela minevanje časa, še bolj anomalije kapitalizma in liberalne demokracije. Nostalgija po tem obdobju s staranjem prebivalstva kopni, a pojem socializma ostaja živ, ker so mlade generacije občutljive za alternative kapitalizmu, saj jih dela ranljive in jim napoveduje mršave perspektive.

Oddaljuje se tudi osamosvojitev. Za večino državljanov ostaja dosežek, podvig, nekaj, kar je bilo treba storiti. Nostalgija po njej pa se ne nanaša na sam akt osamosvojitve, ampak na takratno množično navdušenje, občutek povezanosti in velika pričakovanja, kaj vse bo boljše s pridobljeno samostojnostjo, demokracijo, kapitalizmom. Trideset let pozneje velja osamosvojitev tudi za izgubljeno priložnost, saj so velika pričakovanja krepko uplahnila. Eno tako klavrno poglavje razočaranih upov sta privatizacija in razprodaja državnega in javnega premoženja, ki sta nam pobrali lep kos suverenosti in potencialnega razvoja.

Nostalgije so pisanega izvora in oblik, imajo pa skupni imenovalec: spomin ali hrepenenje po varnosti, stalnosti, predvidljivosti. Pomanjkanje tega občutka je velika težava sedanjosti. Povzroča ga kočljivo stanje sveta. Človeštvo so vedno mučile naravne katastrofe in lastne grozovitosti, tudi še nikoli ni bilo tako bogato in ni toliko vedelo, vendar pa najbrž še nikoli ni bilo tako ogroženo, in to od sebe. Civilizacijo, manj robustno, kot se nam zdi, lahko zrušita predvsem jedrska vojna in kriza okolja. Znotraj teh dveh velikih groženj teče množica destruktivnih procesov, od kopičenja bogastva in vpliva v čedalje manj rokah do bohotenja avtokratov in geopolitike, v kateri kaj velja le surova moč. Ta čas ni videti, kdo ali kaj bi lahko ustavilo to postopno pogrezanje, ki ga poganja predvsem dominantna družbena ureditev.

Tako je v zraku tudi veliko nostalgije. Če bo šlo naprej po starem, bo nekoč vladala nostalgija celo po današnjem času, polnem vojn in drugih nesreč. Na srečo še ni odločeno, kam se bo zasukal svet. Ena smer je vojna vseh proti vsem, druga zasuk k solidarnosti in sodelovanju pod pritiskom skupnih stisk – planet je vezna posoda in obe veliki katastrofi ter procesi za njima ogrožajo vse Zemljane. Kam se bomo obrnili, je odvisno tudi od odnosa do sedanjosti in prihodnosti. Najslabša drža je fatalizem, najustreznejša realizem: strahovi niso namišljeni, ogroženost je velika, vendar ni še nič izgubljeno.

Toda za to se je treba zganiti, zmigati, in to kolektivno. Tu ne pomaga nobena nostalgija. Z njo ni nič narobe, je naravno čustvo, a če preveč tičimo v njej, pomeni, da nimamo ne upanja ne volje, da bi kaj spremenili, ne zdaj ne v prihodnosti. Torej vojna vseh proti vsem.