Uvodnik / Grega Repovž: Ne

Po spletu okoliščin sem se ta teden znašel v Bruslju ravno na dan, ko je odbor evropskega parlamenta za pravice žensk in enakost spolov glasoval za pobudo My Voice, My Choice (Moj glas, moja izbira) za varen in dostopen splav, ki je nastala v slovenskem Inštitutu 8. marec. Pobuda se lahko zdaj uvrsti na plenarno sejo, kjer bodo o njej glasovali vsi poslanci.

Spremljati delo nekega parlamenta ni lahko delo za novinarje, če ga želijo opravljati profesionalno, poznavanje delovanja enega parlamenta (na primer slovenskega) pa novinarja še zdaleč ne opremi, da bi res dobro razumel vse politične in poslovniške značilnosti parlamentov drugih držav ali pa evropskega parlamenta, ki je v zapletenosti delovanja razred zase. To naj bo razumljeno kot drobno opravičilo, da teh vrstic ne piše poznavalec, ampak prejkone obiskovalec. A tisto, kar je bilo mogoče videti to sredo v evropskem parlamentu, bi enako videl in razumel vsak dobronamerni človek: tokratno zasedanje odbora je bilo namreč prav zaradi (slovenske) pobude za varen in dostopen splav za vse Evropejke, ki jo je podpisalo 1,2 milijona prebivalk in prebivalcev celine, neverjetno topel in čustven dogodek.

Že pred tem ni bilo nobenega razloga, da bi človek lahko podvomil o tem izjemnem projektu Inštituta 8. marec, to sredo pa je bilo v evropskem parlamentu res nazorno, za kako veliko zadevo gre in koliko žensk (in tudi moških) po vsej Evropi drži pesti in upa, da bo pobuda uspela. Pravica do splava je v Sloveniji nekaj samoumevnega. A šele ko človek hodi za aktivistkami Inštituta 8. marec proti parlamentu in nato po njegovih hodnikih, lahko uvidi, kakšno izjemno gibanje so ustvarile. In to prek političnih meja. Niko Kovač so z enakim veseljem in navdušenim spoštovanjem namreč ustavljale konservativne ter tudi liberalne in leve poslanke, zaveza med evropskimi ženskami (in moškimi) namreč presega politične in nacionalne bariere. Veliko poslank in poslancev ter njihovih asistentk in asistentov je prišlo oblečenih v roza oblačila – k čemur je pobuda na družbenih omrežjih pozvala dan pred tem. Po vsem parlamentu so roza oblačila sporočala, da vedo, da se o pobudi glasuje in da pobudo podpirajo. A niso bila le oblačila tista, ki so to sporočala, tu so bili še široki nasmehi iskrene podpore, prošnje za skupne fotografije in selfije, solze in spontani objemi neznanih ljudi. Res neverjetno.

Kaj je sprožila ta neverjetna skupina mladih inteligentnih in delovnih ljudi! In šele sredi evropskega parlamenta in opisanega vrveža in čustev je postalo jasno, kako zelo je pomemben stavek, ki ga je pred nekaj tedni v neformalnem pogovoru z novinarji izrekla ena od nemških poslank konservativne ljudske stranke, največje skupine v evropskem parlamentu: »Me sprašujete, kako patetično se mi zdi, da me neki moški prepričuje, naj glasujem za to, da ženske nismo sposobne same odločati o svojem življenju?« Ta moški je poslanec Nove Slovenije v evropskem parlamentu Matej Tonin.

Zakaj je ta stavek tako pomemben? Čeprav je znakov, da prihaja v zahodni, evropski in tudi slovenski družbi do nekakšne nove tradicionalizacije in do ponovnega vzpostavljanja starih vlog v družbi in predvsem med spoloma, ta stavek pravi: tega vendar ni treba sprejemati, ampak je temu in tem tipom (da, tem moškim) treba reči ne. Ne, ne damo tega, kar smo z muko dosegli v stoletjih in desetletjih. In še zlasti tega ne damo, ker to zahtevajo neki v svojem bistvu primitivni in zlokobni ljudje. Ne v imenu vere ne v imenu tradicije, karkoli naj bi že to pomenilo.

Morda smo namreč res onemeli zaradi Trumpove grobosti in nove samozavesti njegovih posnemovalcev, naj gre za milijarderske neotesance ali pa za politične populistične mafijce. A zdaj je dovolj te odrevenelosti, groze in strahu. Kako se nismo spomnili, da se lahko zoper to tudi borimo? Ker res: nam bodo res ti ljudje govorili, kako se smemo vesti, kaj smemo govoriti, kaj je naš način življenja? Tonin? Janša? Nadškof Zore? Trump?

To je bilo tudi sporočilo poslank in poslancev evropskega parlamenta to sredo, ko so z dvotretjinsko večino podprli My Voice, My Choice: nihče nam ne bo govoril, kaj lahko ali ne. In nihče ne bo več držal evropskih žensk na nacionalni ravni v šahu, ko jim lahko pomaga unija. Ne vemo, kakšno bo končno glasovanje o pobudi, razmerja so na plenarnem zasedanju brez dvoma drugačna. A še pomembnejši je ta »Ne«.

Tonin je črnil pobudo My Voice, My Choice po evropskem parlamentu z besedami, da gre zgolj za kampanjo za slovenske volitve. Raje zavzdihnimo ob tej njegovi pritlehnosti (pobuda namreč traja že tretje leto) in zagrabimo to njegovo tezo. Prav ima, za volitve gre. Prav ima, za referendum o pomoči pri končanju življenja gre. Mar ni neverjetno, da gre pri slednjem za čisto enak princip kot pri splavu? Kaj je že rekla nemška poslanka? »Me sprašujete, kako patetično se mi zdi, da me neki moški prepričuje, naj glasujem za to, da ženske nismo sposobne same odločati o svojem življenju?« Saj res. Na referendum gremo iz enakega razloga: ker nas neki ljudje prepričujejo, da se ne zmoremo sami odločiti o tem, kako želimo umreti. Čas je, da tem ljudem spet rečemo ne.