Žive meje / N'toko: Ujetniki

Se je zgodilo tudi vam? Ste se v zadnjem tednu zalotili, da nervozno osvežujete Facebook in iščete odgovore, tolažbo, pomiritev razdraženih živcev? Ste prečesali tisoče izbruhov vaših kolegov, video-reelse vseh možnih političnih oglaševalcev ali teorije zarot armade spletnih influencerjev? Ste čutili, da morate tudi vi prispevati kako misel o romskem kriminalu ali najstniških nosečnostih? Da je treba kakšno mnenje poudariti ali kakega predrzneža utišati? Ali da se enostavno ne spodobi biti tiho, saj bi izpadli brezčutni in nepatriotski? Ste delili kako objavo in nato začeli še bolj pogosto osveževati profil, šteti lajke, brati komentarje in pisati odzive, dokler vas ni pisanje povsem okupiralo? Ste se ob tem počutili, da ste del nekega večjega političnega dogajanja? Da sodelujete pri kolektivnem reševanju krizne situacije? Da dejansko spreminjate državo?

Nekaj dni po umoru Aleša Šutarja smo se udeleženci spletnih razprav res zbudili v novi politični realnosti, in čeprav smo pri njenem ustvarjanju vsi vneto sodelovali, je bila daleč od tega, kar smo si želeli. Izkazalo se je, da smo nekaj dni kot v transu drug drugemu pošiljali članke in komentarje, medtem ko se je resnična politika dogajala čisto nekje drugod. Oblastniki so izvajali svoje vnaprej določene neoliberalne programe, mi pa smo v paralelnem svetu socialnih omrežij uprizarjali »nacionalno razpravo«. Naše debate o varnosti, medetničnih odnosih, kulturnih razlikah, revščini in kriminalu so potekale v velikem ameriškem kazinoju, kjer se mnenja posameznikov pretvorijo v lučke na igralnem avtomatu – dopaminski šus, ki te zavede, da znova in znova potegneš ročko in vsakič v aparat vržeš še nekaj več sebe, čeprav veš, da hiša na koncu vedno zmaga. Polemiziranje na spletu kmalu postane zasvojenost, potešitev pa se z vsako novo osvežitvijo le še izmika … »Samo še tale komentar napišem, samo še enkrat pogledam, kaj je napisal tisti kreten …« Socialna omrežja niso nič drugega kot kolektivna blaznost, v katero so nas zvabile in nato zaklenile korporacije – vase zaprt svet, kjer se atomizirani in nemočni posamezniki pretvarjamo, da smo družba.

Jasno je, da resnična politika poteka drugje in ji je vseeno za naša mnenja. Nam, ki nimamo nobene družbene moči, so zgolj postavili ta parapolitični peskovnik, v katerem se lahko igramo pomembneže. Kot nekakšni nacionalni delegati ob odmevnih dogodkih oblikujemo uradna stališča, izrekamo »izjave za javnost« in odgovarjamo na »novinarska vprašanja« – vsak posameznik je danes hkrati tudi lastna služba za odnose z javnostjo. Kar je bila nekoč debata za šankom, je danes javni performans političnega izrekanja. A za razliko od debate za šankom ima politično izrekanje na socialnih omrežjih čisto drugo dinamiko – ne poganjajo je medsebojni odnosi, ampak diktat algoritmov.

Uporabniki spletnih kazinojev smo namreč nagrajeni z viralnostjo, to pa lahko dosežemo le tako, da izstopamo iz množice ostalih zapisov. Logika spletnih algoritmov nas tako sili, da radikalnost naših objav nenehno stopnjujemo. Če je nekdo pred nami rekel, da je treba »ciganom porušit vasi in jih razselit po državi«, moramo mi za enak učinek že reči, da »jih je treba vse zaplinit«. Tako se čisto prijazni ljudje, ki sicer nikomur ne bi skrivili lasu, v ujetništvu Facebookovih in X-ovih algoritmov spremenijo v desne ekstremiste in javno izrekajo groteskne neumnosti, ki jih v pogovoru za šankom ne bi nihče jemal resno. Seveda pa nihče ne obvladuje te igre stopnjevanja stališč bolje kot poklicni politiki, ki imajo že vnaprej pripravljene piarovske strategije. To ne pomeni, da izrekajo splošno sprejeta stališča, ampak da se skozi nenehno prikazovanje v našem igralniškem avtomatu in nato povzemanju medijskih hiš (te niso danes nič drugega kot podaljšek istih hazarderskih korporacij) ta stališča kažejo kot splošno sprejeta.

Nekateri se kakopak čutijo dolžne, da vstopijo v ta poblazneli kazino in vanj prispevajo svoja »pravilna mnenja«. Ne bodimo naivni, na socialnih omrežjih ni nobenega »pravilnega mnenja«, je le medsebojno odbijanje stališč, ki druga drugo potiskajo v vse večje ekstreme. Ali ste v vseh letih vaše aktivnosti na socialnih omrežjih enkrat samkrat prepričali nekoga, da je zavzel stališče, ki ga ni imel že prej? Še več, vprašajte se, ali ste kadarkoli na spletu sploh imeli produktivno debato, ki se ni zaključila z osebnimi žalitvami? Seveda ne, saj so objave namenjene izključno grajenju osebnega brenda, vidnosti, prepoznavnosti – zato je napad na stališče nekoga tudi napad nanj osebno. V resničnem svetu se morajo nasprotujoča si stališča soočati v praksi, se učiti iz napak, se dopolnjevati, na spletu pa nič od tega ni mogoče, saj razreševanje družbenih dilem ni namen teh platform.

Tako ne smemo biti presenečeni, če se iz našega enotedenskega »Facebook-transa« rodijo politike, ki nimajo zveze z dejanskimi težavami – če bomo iz viralnega dogodka na koncu dobili le to, kar si politični režim tako ali tako želi: več policijskih pooblastil, vojsko na mejo, reformo socialnega sistema, marginalizacijo levice. Točno zaradi tega družbena omrežja sploh obstajajo – da ustvarjajo videz politične participacije in ljudske moči, medtem ko v resnici vse to razkrajajo. V tem smislu je bil »protest« v Novem mestu, ki so ga organizirali kar občinski funkcionarji in politiki, popolna fizična manifestacija tega procesa. Naša družba se je povsem pogreznila v ujetništvo spletne politike in nikjer ni videti izhoda. Vse, kar lahko naredimo, je, da znova in znova kričimo: socialna omrežja so zlo! Pojdite čim dlje stran. Nič ne more biti manj koristno za svet kot postanje vaših mnenj. Počnite dobesedno karkoli drugega.