Kako ustaviti barbarizem

Odrezana glava spomenika v Velenju ni vandalizem in ni mladostniški eksces. Je zavestno politično dejanje. In kot takšno ga je treba tudi obravnavati: kot napad na idejo, da se o preteklosti še lahko pogovarjamo z besedami in ne z rezili.

Kdor fizično pohabi spomenik, ne izraža mnenja o zgodovini, temveč jo skuša dokončno zapreti. Odrezana glava ni kritika, temveč ponižanje; ni argument, temveč demonstracija moči. Sporočilo ni namenjeno mrtvim, ampak živim: o tem se ne razpravlja več, o tem se razsodi. Tako se ne vodi zgodovinska razprava, ampak politični boj z metodami, ki sodijo v čas, ko so bile meje med oblastjo in nasiljem nevarno zabrisane.

Pri tem sploh ni bistveno, kakšen odnos ima kdo do Tita. Zrela demokracija zmore hkrati obsoditi avtoritarne prakse preteklosti in priznati, da zgodovina ni preprosta moralna pravljica. Navsezadnje v Ljubljani brez večjih pretresov sobivamo tudi z Napoleonovim spomenikom – pa nam ob tem ni treba dokazovati politične čistosti z dletom. Toda trenutek, ko zgodovinske simbole začnemo fizično pohabljati, pomeni prestop v prostor, kjer se politični spori ne rešujejo več z razlago, temveč z gestami izključevanja. Ta prostor je nevaren ne glede na ideološki predznak.

Takšna dejanja ne nastajajo sama od sebe. So posledica dolgotrajnega zastrupljanja javnega prostora, v katerem se politični boj sistematično reducira na diskreditacije, sumničenja in delitve na »naše« in »njihove«. V takšnem ozračju rezanje spomenikov ni odklon, temveč logična stopnja zaostrovanja. Ko enkrat sprejmemo, da je ponižanje legitimno politično orodje, se meja hitro premakne: danes spomenik, jutri institucija, pojutrišnjem človek.

Zato je prav, da se takšno dejanje jasno in brez relativizacije obsodi. A nujno je povedati tudi nekaj neprijetnega: demokracije ne ogrožajo le tisti, ki posegajo po nasilnih simbolnih gestah, temveč tudi tisti, ki takšen način političnega boja 

tiho tolerirajo ali ga celo spodbujajo z jezikom stalne vojne. Obramba demokracije ni tekmovanje v tem, kdo bo udaril močneje, temveč vztrajanje pri pravilih, postopkih in zavesti, da družba brez sivin zdrsne v brutalno poenostavljanje.

Barbarizma ne ustavimo tako, da prevzamemo njegovo logiko, temveč tako, da jo zavrnemo – tudi takrat, ko nam je to neprijetno. Demokracija ne propade samo, ko skrajnosti zmagajo. Propade tudi takrat, ko večina začne verjeti, da je grobost isto kot odločnost, rez pa nadomestek za misel.